Pojdi na vsebino

Rusko-ukrajinska vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rusko-ukrajinska vojna
Del postsovjetskih konfliktov

Vojaške razmere 12. marca 2022 med ofenzivo 24. februarja
      Pod nadzorom Ukrajine

      Okupirano s strani Rusije in proruskih sil


Za bolj podroben zemljevid glej: podroben zemljevid rusko-ukrajinske vojne
Datum
20. februar 2014[a] – v teku
(700112000000000000012 let in 7002257000000000000257 dni)
Prizorišče
Ukrajina, Rusija
Status V teku, Rusija je Ukrajino odkrito napadla 24. februarja 2022.
Ozemeljske
spremembe		 Spremembe pred invazijo leta 2022
Udeleženci

Zastava Ukrajine Ukrajina

Podpirajo jo

Za države, ki podpirajo Ukrajino med rusko invazijo leta 2022 glej: Ruska invazija na Ukrajino (2022)

Rusija Rusija

Severna KorejaSeverna Koreja[d]

Podpirajo jo
Poveljniki in vodje
Žrtve in izgube
Ukrajina Ukrajina in zavezniki
Rusija Rusija in zavezniki
Civilne žrtve

  • 3.393 ubitih[27]
  • 7.000–9.000 ranjenih[18]


Za žrtve zaradi invazije na Ukrajino leta 2022 glej rusko invazijo na Ukrajino (2022) (ki ni vključena v zgornje podatke).

Rusko-ukrajinska vojna[g] je aktualna vojna, v kateri sodelujejo predvsem Rusija, proruske sile, Severna Koreja in Belorusija na eni strani ter Ukrajina in njeni mednarodni podporniki na drugi strani. Konflikt se je začel februarja 2014 po revoluciji dostojanstva in se je osredotočil na status Krima in delov Donbasa, ki so mednarodno priznani kot del Ukrajine. Konflikt vključuje rusko priključitev Krima (2014), vojno v Donbasu (od 2014 do danes), pomorske incidente, kibernetsko vojno in politične napetosti. Rusija je od leta 2014 dalje namenoma prikrivala svojo vpletenost in vojaško podpirala separatiste v Donbasu. Rusija je konca leta 2021 na meji vzpostavila obsežno vojaško prisotnost in 24. februarja 2022 začela obsežno invazijo na Ukrajino, ki še vedno poteka.

Po protestih Evromajdan in Revoluciji dostojanstva, ki je 22. februarja 2014 privedla do odstavitve proruskega predsednika Viktorja Janukoviča, so v nekaterih delih Ukrajine izbruhnili proruski nemiri. Ruski vojaki brez oznak so prevzeli nadzor nad strateškimi položaji in infrastrukturo na ukrajinskem ozemlju Krima. Neoznačene ruske enote so zasedle krimski parlament, Rusija pa je organizirala splošno kritiziran referendum, katerega rezultat je bil, da naj se Krim pridruži Rusiji. Nato je sledila priključitev Krima. Aprila 2014 so se demonstracije proruskih skupin v ukrajinski regiji Donbas sprevrgle v vojno med ukrajinsko vojsko in Rusijo podprtimi separatisti samooklicanih republik Doneck in Lugansk.

Avgusta 2014 so po uspešni ukrajinski operaciji, ki je separatiste skoraj odrezala od Rusije, neoznačena ruska vojaška vozila prečkala mejo v Donecko ljudsko republiko. Začela se je nenapovedana vojna med ukrajinskimi silami in separatisti, ki so se pomešali z ruskimi enotami, čeprav je Rusija zanikala prisotnost svojih enot v Donbasu. Vojna se je ustavila na mrtvi točki, pri čemer so bili poskusi prekinitve ognja večkrat neuspešni. Leta 2015 sta Rusija in Ukrajina podpisali sveženj sporazumov Minsk II, vendar so številni spori preprečili njihovo popolno izvedbo. Do leta 2019 je ukrajinska vlada 7 % ukrajinskega ozemlja opredelila kot začasno zasedenega ozemlja, medtem ko je ruska vlada posredno priznala prisotnost svojih enot v Ukrajini.

Leta 2021 in v začetku leta 2022 je Rusija močno okrepila prisotnost svoje vojske na ukrajinski meji. NATO je Rusijo obtožil načrtovanja invazije, kar je ta zanikala. Ruski predsednik Vladimir Putin je kritiziral širitev NATA in jo označil kot grožnjo svoji državi ter zahteval, da se Ukrajina ne sme nikoli pridružiti vojaški zvezi. Izrazil je tudi ruska iredentistična stališča, podvomil o pravici Ukrajine do obstoja in trdil, da je Ukrajino po krivici ustanovila sovjetska Rusija. Rusija je 21. februarja 2022 uradno priznala dve samooklicani separatistični državi v Donbasu in nanju poslala vojsko. Tri dni pozneje je Rusija napadla Ukrajino, potem ko je Putin napovedal »posebno vojaško operacijo«. Večina mednarodne skupnosti in organizacij, kot je Amnesty International, je Rusijo obsodila zaradi njenih dejanj v postrevolucionarni Ukrajini ter jo obtožila kršenja mednarodnega prava in kršenja ukrajinske suverenosti. Številne države so uvedle gospodarske sankcije proti Rusiji, ruskim posameznikom ali podjetjem,[28] zlasti po invaziji leta 2022.

Opredelitev

[uredi | uredi kodo]

V mednarodni diplomaciji, akademskih krogih in publicistiki se je za opis dogodkov od leta 2014 uveljavil krovni izraz »rusko-ukrajinska vojna«.[29][30][31][32] Obdobje pred letom 2022 se pogosto označuje kot »hibridna vojna«,[33][34][35][36][37][32][38][39] kasnejši dogodki pa kot »invazija v polnem obsegu«.[40][41][42][43] V uradnih dokumentih mednarodnih organizacij, zlasti v resolucijah Generalne skupščine ZN, se dejanja Ruske federacije pravno opredeljujejo kot »agresija proti Ukrajini«.[44][45]

V ukrajinski zakonodaji je osnovna pravna opredelitev konflikta »oborožena agresija Ruske federacije proti Ukrajini« oziroma »proti državni suverenosti Ukrajine«.[46] Vrhovna rada je Rusijo leta 2015 razglasila za državo agresorko,[47] leta 2022 pa za državo teroristko.[48] Ob tem je ukrajinski parlament avgusta 2025 sprejel zakon »o osnovah državne politike nacionalnega spomina ukrajinskega naroda«, s katerim je za celotno obdobje oboroženega konflikta vse od februarja 2014 uradno uveljavil naziv »Vojna za neodvisnost Ukrajine« (ukrajinsko Війна за незалежність України).[49]

V Ruski federaciji na uradni ravni dosledno zanikajo vodenje vojne. Od leta 2014 do 2022 je Kremelj dogodke v Donbasu označeval za »notranji ukrajinski konflikt«, »ukrajinsko krizo« ali »državljansko vojno«, sebe pa je predstavljal izključno v vlogi »posrednika«. Da bi ruske oblasti opravičile invazijo v polnem obsegu leta 2022, so uvedle izraz »posebna vojaška operacija« (rusko специальная военная операция).[50][51][52][43] Hkrati s tem je v Rusiji stopila v veljavo stroga vojaška cenzura:[53] javna uporaba besed »vojna« ali »invazija« je dejansko prepovedana in se kaznuje na podlagi kazenskih členov o »širjenju lažnih informacij« in »diskreditaciji ruske vojske«.[54] Izraza »posebna vojaška operacija« in »ukrajinska kriza« uporabljajo tudi kitajski državni mediji.[55]

Predpogoji

[uredi | uredi kodo]

Etnična in družbena podoba

[uredi | uredi kodo]
Razširjenost Rusov (oranžno) v državah nekdanje ZSSR. Deleži narodnosti glede na popis iz leta 1989 in število prebivalcev po državah za leto 1994. Rusi v Ukrajini – 22 % od 52,1 milijona prebivalcev.

Z razpadom Sovjetske zveze in nastankom neodvisne Ukrajine se je položaj etničnih Rusov v državi objektivno spremenil: iz pripadnikov prevladujočega naroda v nekdanji skupni državi so postali največja narodna manjšina. Posledično se je v Ukrajini izoblikovala izrazito regionalizirana jezikovna slika, kjer je na vzhodu in jugu prevladovala ruščina, na zahodu ukrajinščina, v osrednjem delu države pa sta se uporabljala oba jezika ali njuna mešanica – suržik.[56] V takratnem sociološkem diskurzu so to preobrazbo pogosto opisovali kot hudo krizo identitete, ki je vodila v globok družbenokulturni razkol.

V praksi pa je ruščina vse do dogodkov leta 2014 ohranila prevladujoč položaj v nacionalnem medijskem prostoru (vključno s televizijo in tiskanimi mediji) in se je nemoteno poučevala v državnih šolah. Kot ugotavljajo sociologi, njena vsakdanja uporaba ni pomenila avtomatične politične lojalnosti Moskvi, kar je kasneje potrdil tudi množičen odpor prebivalstva na jugu in vzhodu države proti ruski agresiji.[57][58] Kljub temu je Kremelj zgodovinsko pogojeno polarizacijo in koncept »zatiranja« rusko govorečih vključil v svojo uradno retoriko, kar je postalo idealno orodje za podžiganje notranjih napetosti in opravičevanje oboroženega posredovanja.[59][60] Logičen odziv na zunanje vmešavanje je bila hitra in reaktivna nacionalna konsolidacija. Pri tem se je pokazala neposredna korelacija med obsegom grožnje in hitrostjo ukrajinizacije družbe: močnejši kot je bil pritisk, bolj se je prebivalstvo obračalo k lastnim nacionalnim simbolom in identiteti, kar je zmanjšalo nekdanjo strpnost do ruskih kulturnih vzorcev.[61]

Gledano z zgodovinske perspektive je sodobna demografska in jezikovna struktura Ukrajine neposredna posledica večstoletne politike rusifikacije. Ta proces, ki so ga poganjali tako notranji migracijski tokovi kot tudi načrtna politika najprej ruskih imperialnih in nato sovjetskih oblasti, je privedel do utrditve moskovske politične in kulturne prevlade v regiji. Nekateri raziskovalci, med njimi znani pravnik in avtor izraza »genocid« Raphael Lemkin, obravnavajo to politiko – skupaj z umetno povzročeno lakoto (gladomorjem) – kot del širšega genocida nad ukrajinskim narodom.[62][63][64]

Spreminjanje etnične sestave Krima (od začetka 18. stoletja) in posledice genocida nad Krimskimi Tatari.[65]
  Krimski Tatari ·   Rusi ·   Ukrajinci

Najbolj izrazit primer tovrstnega zgodovinskega demografskega inženiringa predstavlja polotok Krim. Njegovo raznoliko avtohtono prebivalstvo (Krimski Tatari, Grki, Bolgari, Armenci in drugi) je bilo več stoletij izpostavljeno načrtnemu izrinjanju – od muhadžirstva (eksodusa muslimanov), ko je Ruski imperij leta 1783 uničil Krimski kanat,[66] do popolne deportacije Krimskih Tatarov, ki jo je leta 1944 izvedel Stalinov režim.[67] Na izpraznjena ozemlja so oblasti množično naselile etnične Ruse in rusificirane Ukrajince, s čimer so tam umetno ustvarile prevladujočo rusko večino. Prav na ta demografski dejavnik se je kasneje oprl ruski iredentizem pri aneksiji polotoka leta 2014,[68][69][70][71][60] ki jo je Generalna skupščina ZN razglasila za nezakonito.[72]

Geopolitična podlaga

[uredi | uredi kodo]

Ameriški politolog Paul D'Anieri izpostavlja štiri ključne vzroke, ki so Rusijo vodili v začetek vojne proti Ukrajini leta 2014 in kasneje v obsežno invazijo leta 2022:[73]

Kot temeljni vzrok teh motivov raziskovalci navajajo posledice sistemske krize ruske državnosti po koncu hladne vojne. Rusko politično vodstvo si je prizadevalo razpad ZSSR[74][75] in gospodarski zaton kompenzirati z obnovo izgubljene geopolitične moči.[76][77][78][79][80] Ta državni resentiment nazorno ponazarja izjava Vladimirja Putina iz njegove predsedniške poslanice leta 2005:[81][82]

»[…] razpad Sovjetske zveze je bil največja geopolitična katastrofa stoletja. Za ruski narod pa je to postala prava drama. Na desetine milijonov naših sodržavljanov in rojakov se je znašlo zunaj ruskega ozemlja.«

Države nekdanjega vzhodnega bloka, ki jih Rusija dojema kot svojo legitimno vplivno sfero.
  države nekdanjega Varšavskega pakta
  države nekdanje Jugoslavije

V praksi se je revanšizem odrazil v konceptu »bližnje tujine«, ki je postsovjetski prostor opredelil kot območje privilegiranih strateških interesov Rusije.[83][84][85][86] Zato je vprašanje širitve Nata na vzhod postalo osrednji element zunanjepolitične doktrine in ena glavnih uradnih utemeljitev za vojaško posredovanje, saj ga je rusko vodstvo obravnavalo kot eksistencialno grožnjo nacionalni varnosti.[87] Moskva je v svoji retoriki dosledno poudarjala, da so zahodne države prekršile ustna zagotovila iz 90. let prejšnjega stoletja o neširitvi Severnoatlantskega zavezništva.[88] Znotraj te paradigme Kremelj prizadevanj Ukrajine in drugih vzhodnoevropskih držav za integracijo v evroatlantske strukture ni razumel kot uresničevanje njihove suverene pravice do izbire zavezništev, temveč kot sovražno vojaškopolitično prisvajanje sosednjih ozemelj, ki ga izvajajo ZDA in njihovi zavezniki.[89] To naj bi po trditvah ruske strani Rusko federacijo prisililo v preventivne ukrepe.

Strokovnjaki za mednarodno pravo ob tem opozarjajo, da noben pravno zavezujoč dokument ni vseboval prepovedi širitve Nata na vzhod.[90] Hkrati pa sodobne zgodovinske raziskave, ki temeljijo na razkritih arhivskih dokumentih, kažejo, da so med pogajanji o statusu združene Nemčije leta 1990 zahodni pogajalci (zlasti ameriški državni sekretar J. Baker[91][92]) sovjetskemu vodstvu resnično dali neformalna ustna zagotovila o neširitvi zavezništva.[93][94] Vendar te politične obljube niso bile nikoli zapisane v končnih pogodbah, kar je ZDA pozneje omogočilo spremembo pristopa.[95][96][92][88] S formalnopravnega vidika je Ustanovna listina Nato–Rusija, podpisana leta 1997, izrecno potrdila pravico vsake države do samostojne izbire načinov zagotavljanja lastne varnosti.[88] Še več, do začetka odkrite agresije zavezništvo v Vzhodni Evropi namerno ni nameščalo znatnejših bojnih sil[h][99][98] in je celo preživljalo globoko notranjo krizo.[i] V luči sistematičnega krčenja evropskih vojaških proračunov in pomanjkanja skupnega strateškega cilja je francoski predsednik Emmanuel Macron leta 2019 celo razglasil »možgansko smrt« Nata.[101] Dejanja ruskega vodstva so tako privedla do povsem nasprotnega geopolitičnega učinka.[102] Obsežna invazija leta 2022 je zavezništvo takoj konsolidirala in mu dala nov smisel obstoja.[103][100][104] Namesto da bi ustavila širitev Nata, je vojna spodbudila Finsko in Švedsko k opustitvi dolgoletne nevtralnosti in vstopu v zavezništvo, kar je več kot podvojilo dolžino ruske kopenske meje z blokom.[102][105][106]

Številni politologi in raziskovalci ob tem ugotavljajo, da strah ruskega vodstva pred Natom ni vojaške, temveč geopolitične in notranjepolitične narave.[107][108] Ker Rusija poseduje največji jedrski arzenal na svetu, ji ne grozi neposreden vojaški napad zavezništva. Vendar pa integracija držav »bližnje tujine« v evroatlantske strukture Moskvi trajno odvzema možnost uporabe trde moči pri vplivanju na njihovo politiko. Kremelj poleg tega v uspešni, demokratični in gospodarsko razviti Ukrajini pod zahodnim varnostnim dežnikom vidi eksistencialno grožnjo lastnemu avtoritarnemu režimu, saj bi takšna država predstavljala privlačno alternativo za rusko družbo.[107] To tezo empirično potrjuje zadržan odziv Moskve ob vstopu Finske v Nato leta 2023:[109][110][111] širitev zavezništva ni sprožila eskalacije, saj Finska, v nasprotju z Ukrajino, ni del projekta »ruskega sveta«.[112][113][114]

Revizionizem in ideološki dejavniki

[uredi | uredi kodo]
Vojaški plakat z napisom »Meje Rusije se nikjer ne končajo«. Slogan je neposreden citat Putinove izjave iz leta 2016,[115] ki je na predvečer obsežne vojne postala priljubljen propagandni motiv.[75]

Ruski skrajno desničarski filozof in ideolog neoevrazijstva Aleksander Dugin je v svoji knjigi »Temelji geopolitike: Geopolitična prihodnost Rusije« iz leta 1997 zagovarjal nujnost ruske aneksije Ukrajine. Avtor je v njej zapisal, da »Ukrajina kot država nima ne geopolitičnega pomena, ne posebne kulturne teže ali univerzalnega splošnočloveškega pomena, ne geografske edinstvenosti in ne etnične izključnosti«. Po Duginovem mnenju je obstoj neodvisne Ukrajine predstavljal »ogromno nevarnost za celotno Evrazijo in je brez rešitve „ukrajinskega vprašanja“ popolnoma nesmiselno govoriti o kontinentalni politiki«. Ideolog je kot edino sprejemljivo vlogo Ukrajine določil funkcijo »sanitarnega kordona«.[116] Čeprav stopnja Duginovega neposrednega vpliva na Kremelj ostaja predmet razprav (medtem ko ga nekateri analitiki obravnavajo kot glavnega Putinovega ideologa,[117] drugi menijo, da si oblast njegovo retoriko prisvaja zgolj oportunistično[118]), se raziskovalci strinjajo, da so te radikalne ideje nakazale in zvesto odražale razvoj zunanjepolitične usmeritve ruske elite.[119][120][121] Prav takšno stališče je kasneje, na vrhu v Bukarešti leta 2008, v pogovoru z Georgeem Bushem izrazil tudi ruski predsednik: »Saj razumeš, George, da Ukrajina sploh ni država!«[122][123][124]

Tudi uradna državna retorika je doživela lasten razvoj. Eden njenih glavnih stebrov je postal koncept »troedinega ruskega naroda«, ki zanika obstoj samostojne ukrajinske in beloruske identitete.[125][126] Moskva je do leta 2014 ta pristop uporabljala predvsem kot instrument paternalistične mehke moči z retoriko zgodovinskega »bratstva«.[127][128][129][130] Kasneje pa se je diskurz radikaliziral in prerasel v odkrito zanikanje ukrajinske državnosti.[131][60][132] Prelomen je bil članek Vladimirja Putina »O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev«, ki je bil objavljen julija 2021, tik pred začetkom invazije. V njem je sodobna Ukrajina opredeljena kot projekt »anti-Rusije«[133] – kot sovražno geopolitično orožje Zahoda in »umetna protiruska tvorba«, ustvarjena izključno za slabljenje ruske države.[134][135][136] Znotraj tega diskurza je politična subjektiviteta ukrajinskega naroda popolnoma izničena: vsakršni demokratični procesi ali izrazi suverene volje so namreč prikazani izključno kot posledica zunanjega vmešavanja.[131][137] Ta ideologem se je tesno prepletal s tradicionalnim ruskim političnim narativom o načrtnem izkoreninjanju ruskega jezika in kulture v sosednjih državah.[138] V primeru Ukrajine se je ta pripoved osredotočila na domnevno nasilno ukrajinizacijo.[135][139][140][141][142] Zato so bili vsakršni koraki Kijeva k izgradnji naroda izenačeni z eksistencialnim nasiljem nad vsem »ruskim«, kar je po mnenju ruskega vodstva onemogočalo mirno sobivanje.[61][143]

Takšne protiukrajinske teze so dosledno širili ključni ruski politični predstavniki. Tako je pomočnik ruskega predsednika in dolgoletni kurator za ukrajinsko vprašanje Vladislav Surkov 26. februarja 2020 izjavil:[144]

Ukrajine ni. Obstaja ukrajinstvo. Gre torej za specifično motnjo uma. Nenavadno, do skrajnosti prignano navdušenje nad etnografijo. Takšno krvavo domoznanstvo. Zmeda namesto države. Boršč, Bandera, bandura obstajajo. Naroda pa ni. Brošura »Samostojna Ukrajina« obstaja, Ukrajine pa ni. […] Prisiljevanje k bratskim odnosom s silo je edina metoda, ki se je v ukrajinskem primeru zgodovinsko izkazala za učinkovito.

Po začetku obsežne invazije se je ta retorika le še radikalizirala. V podobnem duhu se je izrekel tudi nekdanji ruski predsednik (2008–2012) in podpredsednik Varnostnega sveta Ruske federacije Dmitrij Medvedjev (5. aprila 2022):[145]

Vse to zato, ker je globinsko ukrajinstvo, ki se napaja s protiruskim strupom in vseobsegajočimi lažmi o lastni identiteti, en sam velik fake. Tega pojava v zgodovini nikoli ni bilo. In tudi zdaj ne obstaja.

Logičen vrhunec te ideološke evolucije je bila objava programskega članka-manifesta političnega tehnologa Timofeja Sergejceva z naslovom »Kaj bi morala Rusija narediti z Ukrajino« na spletni strani ruske državne tiskovne agencije RIA Novosti 3. aprila 2022. V njem je avtor dejansko izenačil kakršen koli izraz ukrajinske identitete z nacizmom in Ukrajince razglasil za »nacistično družbo«. S trditvijo, da je »ukrajinizem umetna protiruska tvorba«, je neposredno pozval k popolni »deukrajinizaciji« prek »popolne lustracije« in »ideoloških represij nad prebivalstvom«, k popolnemu uničenju samega pojma »Ukrajina« ter k temu, da si Rusija priključi »zgodovinsko Malo Rusijo«. Odprava ukrajinske državnosti in izbris nacionalne identitete sta bila v manifestu prikazana kot neločljiv del procesa denacifikacije.[146]

Eskalacija rusko-ukrajinskih odnosov

[uredi | uredi kodo]
Za podrobne podatke o tej temi glej Rusko-ukrajinski odnosi.

Jedrska razorožitev in prvi ozemeljski spori

[uredi | uredi kodo]
Ameriški predsednik Clinton, ruski predsednik Jelcin in ukrajinski predsednik Kravčuk po podpisu tristranske izjave (1994). Rusija in ZDA so se zavezale k spoštovanju ukrajinske suverenosti v zameno za ukrajinsko predajo jedrskega orožja.

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 sta novonastali neodvisni državi Ukrajina in Rusija sprva ohranili tesne dvostranske stike. Leta 1994 je Kijev pristopil k Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja in se zavezal k predaji celotnega sovjetskega jedrskega arsenala na svojem ozemlju (približno ene tretjine celotnega sovjetskega arsenala).[147][148] V zameno so Rusija, Združeno kraljestvo in ZDA s podpisom Budimpeškega memoranduma Ukrajini zagotovili spoštovanje njene neodvisnosti in ozemeljske celovitosti.[149][150] V tem obdobju Moskva ni izrecno nasprotovala širitvi evroatlantskih integracij; z določili Temeljne listine Nato–Rusija (1997) je priznala širitev Natovih političnih funkcij,[151] s podpisom Listine o evropski varnosti (1999) pa je potrdila suvereno pravico vsake države do svobodne izbire varnostnih ureditev in vojaških zavezništev.[152] V iskanju varnostnih jamstev pred morebitnimi regionalnimi grožnjami se je zavezništvu posledično pridružilo več držav nekdanjega vzhodnega bloka. Še leta 2005 je Vladimir Putin izjavil, da je morebitna pridružitev Ukrajine Natu njena »suverena pravica« in da to »ne bo poslabšalo odnosov med našima državama«.[153] V kasnejših letih pa je ruski predsednik retoriko drastično spremenil in začel trditi, da so zahodne sile s širjenjem Nata na vzhod prelomile dogovore z Moskvo, čeprav takšne zaveze niso bile nikoli uradno sklenjene.[154][155]

Leta 1997 sta predsednika Rusije in Ukrajine, Boris Jelcin in Leonid Kučma, podpisala Pogodbo o prijateljstvu, sodelovanju in partnerstvu. V skladu z dokumentom sta se strani dogovorili o vzpostavitvi strateškega partnerstva, se zavezali k vzajemnemu spoštovanju ozemeljske celovitosti obeh držav ter k temu, da lastnega ozemlja ne bosta uporabljali v škodo varnosti druge države.[156]

Ukrajinski vojaki na straži na kosi Tuzla v luči napetosti z Rusijo.

V obdobju drugega predsedniškega mandata Leonida Kučme v zgodnjih dvatisočih so bili rusko-ukrajinski odnosi na videz v vzponu. K temu je pripomoglo predvsem začasno poslabšanje odnosov med ukrajinsko vlado in Zahodom zaradi kasetnega škandala ter obtožb o prodaji sistemov za radijsko izvidništvo »Kolčuga« Iraku.[157][158] Vendar je jeseni leta 2003 prišlo do ostrega poslabšanja dvostranskih odnosov zaradi konflikta okoli peščene kose Tuzla v Kerškem prelivu. Poskus ruske strani, da bi brez soglasja Ukrajine zgradila nasip za povezavo ruske obale s tem delom ukrajinskega ozemlja, je sprožil oster odziv predsednika Kučme: prekinil je turnejo po latinskoameriških državah, odpotoval na prizorišče dogajanja in organiziral demonstrativno postavljanje obrambnih utrdb na kosi.[159] Hkrati so bile na Krimu v stanje bojne pripravljenosti postavljene enote obalne obrambe, nameščene so bile topniške posadke, iz Odese v Kerč pa so bile premeščene ladje obalne straže. Številni raziskovalci in analitiki so incident s Tuzlo obravnavali kot prvi ruski poskus, da bi »potipala« Ukrajino glede morebitnih korakov za priključitev Krima.[160] Ta poskus je bil uspešno preprečen zaradi odločnega odziva ukrajinskega vodstva.[161]

Predsedovanje Juščenka in stopnjevanje napetosti

[uredi | uredi kodo]
Protesti v Bruslju v podporo oranžni revoluciji z opozorili pred ruskim vmešavanjem v ukrajinsko politiko (konec leta 2004).

Pred rednimi predsedniškimi volitvami leta 2004 je takratni ukrajinski predsednik Leonid Kučma za svojega naslednika podprl premierja Viktorja Janukoviča. Janukovičeva volilna kampanja je temeljila na obljubah o stabilnosti, kontinuiteti oblasti in tesnejših odnosih z Rusijo. Na drugi strani se je glavni opozicijski kandidat Viktor Juščenko predstavljal kot prozahodni reformator, pri čemer je obljubljal gospodarski preporod in odločen boj proti korupciji.[162] Napetosti so dosegle vrelišče ob njegovi hudi zastrupitvi z dioksinom sredi volilne kampanje.[163][164][165][166] Čeprav neposredna vpletenost ruskih tajnih služb uradno ni bila nikoli dokazana, so sumi o vlogi Moskve[167] (zlasti potem, ko so glavni osumljenci pobegnili v Rusijo) še dodatno polarizirali ukrajinsko družbo.[168][169] Kljub temu da je Rusija med kampanjo odkrito podpirala Janukoviča,[166] so njegov prevzem oblasti preprečili nenasilni množični protesti, ki so postali znani kot oranžna revolucija.[j][175]

Analitiki ugotavljajo, da so v Moskvi izid oranžne revolucije dojeli kot hud zunanjepolitični udarec.[118][176] Kremelj je v Juščenkovi usmeritvi proti Zahodu videl neposredno grožnjo ruskim interesom, uspešen ljudski upor proti uveljavljeni oblasti v sosednji državi pa je hkrati vzbudil strah pred podobnimi scenariji v sami Rusiji.[k][181] Ta dogodek je pospešil preobrat v ruski zunanji politiki: Rusija je opustila poskuse integracije v zahodne strukture in se začela politično »ograjevati«, kar je kasneje prišlo do izraza v odmevnem Putinovem govoru na Münchenski varnostni konferenci februarja 2007.[182] V ruskem političnem vrhu se je utrdilo prepričanje, da so oranžno revolucijo orkestrirale zahodne države, da bi na oblast postavile prozahodno vlado.[181][183] Pojavile so se bojazni, da bi Zahod lahko poskušal ponoviti ukrajinski scenarij tudi na ruskem ozemlju s »spodkopavanjem legitimnosti Kremlja« in »izzivanjem ljudskih vstaj«.[l][185]

Ukrajinski predsednik Viktor Juščenko in ruski predsednik Vladimir Putin med srečanjem v Astani v času plinske krize (11. januar 2006).

Med svojim mandatom je Viktor Juščenko vodil izrazito prozahodno zunanjo politiko.[186] Ukrajina je začela pogajanja o pridružitvenem sporazumu z Evropsko unijo in si aktivno prizadevala za pridobitev Akcijskega načrta za članstvo v Natu.[186] Ta usmeritev je povzročala nenehna trenja v odnosih z Moskvo.[186] Najbolj odmevni sta bili plinski krizi v letih 2006 in 2009, ko je Rusija prekinila dobavo zemeljskega plina Ukrajini, kar je privedlo do resnih motenj v tranzitu energentov v evropske države.[175]

Na vrhu Nata v Bukarešti aprila 2008 so zahodnoevropske države iz strahu pred odzivom Rusije blokirale dodelitev Akcijskega načrta za članstvo Ukrajini in Gruziji.[187][175] Zavezništvo je namesto tega sprejelo kompromisno deklaracijo, da bosta obe državi »nekoč postali članici«. Ta diplomatski manever je še povečal sovražnost Moskve,[188][189] Kijev in Tbilisi pa pustil v ranljivem položaju brez kakršnih koli oprijemljivih varnostnih jamstev.[175] Napetosti so se močno zaostrile že nekaj mesecev pozneje, avgusta istega leta, ko je Ukrajina v oboroženem spopadu z Rusijo podprla Gruzijo.[m] Kijev je med drugim poskušal omejiti vrnitev ladij ruske črnomorske flote iz bojnih operacij ob gruzijski obali nazaj v pomorsko oporišče v Sevastopolu na Krimu, ki ga je takrat najemala Rusija.[191] 12. avgusta so predsedniki Poljske, Litve, Estonije in Ukrajine ter latvijski premier v znak solidarnosti z gruzijskim predsednikom Miheilom Saakašvilijem odpotovali na obisk brez primere v gruzijsko prestolnico Tbilisi, ki so ji takrat grozile ruske sile.[191][192] V odgovor je rusko vodstvo obtožilo Ukrajino namerne vojaške pomoči Gruziji,[193] vključno z domnevnim sodelovanjem ukrajinskih vojakov pri sestrelitvi ruskih letal.[194] Kijev je vpletenost svojih vojakov zanikal, potrdil pa je zakonitost lastnih dobav orožja, z utemeljitvijo, da proti Tbilisiju niso veljali nobeni mednarodni embargi ali sankcije.[195] Že po koncu te vojne je več strokovnjakov napovedalo, da bo prav Ukrajina naslednje prizorišče vojaških spopadov.[191][196][197][198] Številni politologi pri tem poudarjajo, da je ključno vlogo odigral neodločen odziv Zahoda na rusko invazijo v Gruziji,[199] saj je Moskvo prepričal, da uporaba vojaške sile v soseščini ne bo imela resnejših mednarodnih posledic.[200][201][202]

Predsedovanje Janukoviča in revolucija dostojanstva

[uredi | uredi kodo]
Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in ukrajinski predsednik Viktor Janukovič med podpisovanjem Harkovskih sporazumov (21. april 2010).

Leta 2010 je bil za predsednika Ukrajine izvoljen Viktor Janukovič. Njegova izvolitev je pomenila oster zasuk v ukrajinski zunanji politiki; proces vključevanja v Nato je bil zamrznjen s sprejetjem zakona o neblokovskem statusu Ukrajine.[203] Že aprila istega leta je Janukovič z Moskvo podpisal t. i. Harkovske sporazume. V zameno za cenejši ruski zemeljski plin je Kijev podaljšal najem pomorskega oporišča za rusko črnomorsko floto na Krimu vse do leta 2042. V ukrajinski opoziciji in strokovni javnosti so sporazumi sprožili ogorčenje; kritiki so jih označili za neustavne in za neposredno grožnjo državni suverenosti.[204][205][206] Ti sporazumi so Rusiji dejansko omogočili, da dolgoročno ohrani in legitimira močno vojaško prisotnost na polotoku, kar je nekaj let pozneje služilo kot ključna logistična osnova za aneksijo Krima.

Čeprav sta Ukrajina in Evropska unija spomladi leta 2012 parafirali pridružitveni sporazum, se je Kijev hkrati začel približevati carinski uniji Evrazijske gospodarske zveze (EAEU), ki je veljala za ruski geopolitični projekt, namenjen ohranjanju sosednjih držav v vplivnem območju Moskve.[207][208] Julija 2013 je Vladimir Putin med obiskom Kijeva ob 1025. obletnici pokristjanjevanja Kijevske Rusije javno izjavil, da so Rusi in Ukrajinci »enoten narod«, s čimer je poskušal upravičiti nujnost vključitve Ukrajine v ruski integracijski projekt.[209] Kmalu zatem je Rusija drastično stopnjevala gospodarski pritisk na Ukrajino in uvedla vrsto trgovinskih embargov na ukrajinsko blago.[210][211] Svetovalec Kremlja Sergej Glazjev je ob tem odkrito opozoril, da Rusija v primeru podpisa sporazuma z EU morda ne bo več priznavala ukrajinskih meja.[211][212] Evropski parlament je v svoji posebni resoluciji te korake označil za neposredno izsiljevanje,[213] številni analitiki pa so v njih videli kršitev 3. točke Budimpeškega memoranduma o nedopustnosti gospodarske prisile.[214]

Protestniki, ki se borijo proti vladnim silam v Kijevu (18. februar 2014).

Novembra 2013 je ukrajinska vlada pod pritiskom Rusije[215] nepričakovano ustavila priprave na podpis pridružitvenega sporazuma z EU,[216] kar je v Kijevu sprožilo množične protivladne proteste, znane kot Evromajdan. Protestniki niso več zahtevali zgolj ohranitve proevropske usmeritve in zaustavitve ruskega vmešavanja, temveč tudi izkoreninjenje sistemske korupcije, prenehanje zlorab oblasti in spoštovanje človekovih pravic. Situacijo je dodatno zaostrilo sprejetje represivne protiprotestne zakonodaje.[217][218] Po nasilnem odzivu varnostnih sil so demonstracije hitro prerasle v vsesplošno revolucijo dostojanstva. Večmesečni nemiri so krvav vrhunec dosegli februarja 2014, ko so pripadniki posebnih policijskih enot Berkut ubili več kot 100 protestnikov,[219][220][221][222][223] zaradi česar je predsednik Janukovič pobegnil v Rusijo.[224] Že naslednji dan je ukrajinski parlament z ustavno večino (vključno z člani Janukovičeve lastne stranke) izglasoval njegovo odstavitev s položaja,[225][226][227] ponovno uveljavil ustavo iz leta 2004 in razpisal predčasne volitve.

Proruski protest v Donecku z zastavami Rusije, Ruskega imperija in Evrazijskega gibanja (6. april 2014).

Padec proruske vlade je pomenil ostro zmanjšanje ruskega političnega vpliva v Ukrajini. Moskva je zmago revolucije dostojanstva označila za nelegitimen državni udar[228][229] in nastali politični vakuum izrabila kot pretvezo za začetek oborožene agresije z okupacijo Krima.[230] Hkrati so v mestih na vzhodu in jugu Ukrajine, zlasti v regiji Donbas, izbruhnili proruski in separatistični protesti.[231][232] Začetno nezadovoljstvo dela lokalnega prebivalstva, ki sta ga podžigala predlog o ukinitvi uradnega statusa ruskega jezika[233] in dezinformacije ruskih državnih medijev o »fašistični hunti«,[234] je Moskva izkoristila za netenje hibridne vojne.[235][232][236][237] Notranje nemire so hitro spravile pod nadzor skupine, ki so jih neposredno usmerjali in financirali kremeljski svetovalci, kot sta Vladislav Surkov[238] in Sergej Glazjev,[239] lokalne voditelje protestov pa so zamenjali posamezniki s povezavami v ruskih obveščevalnih službah in varnostnih strukturah.[240] Aprila 2014 se je situacija dokončno zaostrila, ko so oboroženi in zamaskirani aktivisti zavzeli ključne vladne zgradbe in poslopja varnostnih organov,[241][242] razglasili t. i. Donecko[243] in Lugansko ljudsko republiko,[244] v odgovor na to pa je ukrajinsko vodstvo razglasilo začetek t. i. protiteroristične operacije (uk), kar je dejansko pomenilo začetek vojne v Donbasu.

Začetek in periodizacija

[uredi | uredi kodo]

Ruska okupacija Krima običajno velja za začetek rusko-ukrajinske vojne. Sledila ji je vojna v Donbasu (2014–2022), nato pa ruska invazija na Ukrajino leta 2022, ki je pomenila začetek trenutne faze vojne.

Med raziskovalci obstajajo različni pristopi k določitvi natančnega datuma začetka konflikta. Posamezni strokovnjaki, kot je nizozemski profesor vojaške zgodovine Floribert Baudet, poudarjajo, da se je ruska agresija začela že pred priključitvijo Krima, saj je Moskva načrtno spodkopavala ukrajinsko suverenost že dolgo pred letom 2014.[245] Kljub temu se večina analitikov strinja, da se je odprta faza vojne začela prav februarja 2014,[246][247][248] vendar se njihove ocene o ključnih datumih razlikujejo:

  • 20. februar: Nekateri politologi predlagajo, da se za začetek konflikta šteje začetek ruske operacije za zavzetje polotoka. Prav ta datum je uradno vtisnjen na ruskem resornem odlikovanju – medalji »za vrnitev Krima«, kar posredno priča o ukazu za začetek operacije še pred begom Viktorja Janukoviča (21. februar).[249][250]
  • 26. februar: Ta dan je ukrajinska vlada uradno razglasila za »dan krimskega odpora proti ruski okupaciji« v spomin na množično zborovanje Krimskih Tatarov, s katerim so poskušali ustaviti rusko vmešavanje.[251]
  • 27. februar: Med zgodovinarji najbolj uveljavljen datum začetka vojne – dan, ko so pripadniki ruskih posebnih enot z orožjem zavzeli poslopje krimskega parlamenta.[252][253]

Poleg same kronologije se analitiki razhajajo tudi pri oceni značaja eskalacije. Ameriški politolog Paul D'Anieri dogodke opisuje kot »omejeno vojno leta 2014«, ki je prerasla v »bistveno obsežnejšo vojno leta 2022« (v izvirniku: much less limited war).[254] Ukrajinsko-ameriški zgodovinar Serhij Plohij pa opozarja, naj se obsežna invazija ne obravnava kot nov konflikt: »Kljub vsemu šoku in dramatičnosti obsežnega ruskega napada na Ukrajino zavračam skušnjavo, da bi 24. februar 2022 označil za njen začetek, in to iz preprostega razloga, ker se je vojna začela osem let prej, 27. februarja 2014.«[247]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Glede datuma začetka aneksije ostajajo "nekatera protislovja in notranje težave".[1] Ukrajina trdi, da je 20. februar 2014 datum "začetka začasne okupacije Krima in Sevastopola s strani Rusije", sklicujoč se na časovni okvir, zapisan na ruski medalji "Za vrnitev Krima",[2] leta 2015 pa je ukrajinski parlament ta datum uradno določil kot takšen.[3] 20. februarja 2014 je Vladimir Konstantinov, ki je bil takrat predsednik republiškega sveta Krima in predstavnik Stranke regij, izrazil svoje misli o odcepitvi regije od Ukrajine.[4] 23. februarja 2014 je bil ruski veleposlanik v Ukrajini Mihail Zurabov odpoklican v Moskvo zaradi "poslabšanja razmer v Ukrajini". V začetku marca 2015 je predsednik Putin v ruskem filmu o priključitvi Krima izjavil, da je operacijo za "vrnitev" Krima Rusiji ukazal po celonočnem nujnem sestanku 22. in 23. februarja 2014,[1][5] leta 2018 pa je ruski zunanji minister trdil, da je bil zgodnejši "datum začetka" na medalji posledica "tehničnega nesporazuma".[6]
  2. ↑ Orožje, vojaške vaje in splošna pomoč.
  3. 1 2 Donecka in Luganska ljudski republiki sta bili ruski marionetni republiki, ki sta enostransko razglasili neodvisnost od Ukrajine maja leta 2014 in nista bili mednarodno priznani. 30. septembra jih je Rusija formalno anektirala.
  4. ↑ Severna Koreja je od oktobra 2024 sodelovala z Rusijo s svojimi vojaškimi enotami.[9]
  5. ↑ Ruskim silam je bilo omogočeno del invazije sprožiti z beloruskega ozemlja.[10][11] Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je tudi izjavil, da bi se v invazijo po potrebi lahko vključile beloruske sile,[12] z beloruskega ozemlja so bili tudi izstreljene rakete v Ukrajino.[13] Ukrajinski uradniki so trdili, da so beloruske enote vstopile v Ukrajino.[14]
  6. ↑ Vključno s 400-500 ruskimi vojaki (trditev ZDA, marec 2015)[26]
  7. ↑ rusko pоссийско-украинская война, latinizirano: rossijsko-ukrainskaja vojna; ukrajinsko російсько-українська війна, latinizirano: rosijsko-ukrajins'ka vijna.
  8. ↑ V skladu z Ustanovno listino iz leta 1997 se je Nato zavezal, da na ozemlju novih držav članic ne bo trajno nameščal »znatnejših bojnih sil«. Vse do obsežne invazije Ruske federacije na Ukrajino leta 2022 je zavezništvo to pravilo spoštovalo: na vzhodnem krilu so po načelu rotacije delovale zgolj manjše večnacionalne bojne skupine (skupaj približno 4000 vojakov). Te so imele izključno vlogo odvračanja oziroma so delovale po vojaškem konceptu »potezne žice« (angleško tripwire) – kot simbolični kontingent, napad na katerega bi v konflikt samodejno vpletel celotno zavezništvo.[97][98]
  9. ↑ Po koncu hladne vojne in prenehanju neposredne vojaške grožnje Sovjetske zveze so evropske članice Nata začele sistematično zmanjševati svoje obrambne izdatke (t. i. »mirovna dividenda«). Medtem ko so ti leta 1990 v povprečju znašali okoli 3 % BDP, se je ta delež do leta 2020 znižal na približno 1,5 %.[100] To je privedlo do kroničnega podfinanciranja evropskih oboroženih sil, katastrofalnega pomanjkanja vojaških naložb in splošne krize strateške vizije znotraj zavezništva.
  10. ↑ 21. novembra 2004 je potekal drugi krog predsedniških volitev v Ukrajini, na katerem so volivci izbirali med Viktorjem Janukovičem in Viktorjem Juščenkom. Po objavi začasnih uradnih izidov, po katerih je s 3-odstotno prednostjo zmagal Janukovič, so Juščenkovi privrženci in večina mednarodnih opazovalcev opozorili na volilne goljufije.[170] 22. novembra so se v Kijevu začele množične protestne akcije.[170]
    28. novembra so Janukovičevi privrženci v Siverskodonecku priredili kongres, na katerem so predlagali ustanovitev Jugovzhodne ukrajinske avtonomne republike, ki bi obsegala 10 ukrajinskih regij s prestolnico v Harkovu,[171] vendar se ta ideja ni uresničila.[172][173]
    3. decembra je Vrhovno sodišče Ukrajine odredilo ponovitev drugega kroga volitev, ki je potekal 26. decembra 2004. Tokrat je zmagal Viktor Juščenko, poskusi Janukovičevih privržencev, da bi izpodbijali izide glasovanja, pa so spodleteli.[174]
  11. ↑ Po navedbah ruskega novinarja Mihaila Zigarja je Kremelj po oranžni revoluciji ruskemu politiku Vladislavu Surkovu poveril razvoj »celovite protirevolucionarne doktrine«.[177] Kot »protiutež« ukrajinski mladinski organizaciji »Pora!« je ustanovil prokremeljsko mladinsko gibanje »Naši«.[178] Ker so od oblasti neodvisni mediji, zlasti »5. kanal« Petra Porošenka, odločilno vplivali na potek oranžne revolucije, so na Surkovovo pobudo v Rusiji močno poostrili nadzor nad državno televizijo.[177] Ruske oblasti so hkrati okrepile pritisk na nevladne organizacije in združenja za varstvo človekovih pravic, saj so imele podobne lokalne strukture v Ukrajini velik vpliv na izid volitev leta 2004.[179] Ob vsem tem je Surkov začel aktivno oblikovati koncept »suverene demokracije«.[180]
  12. ↑ Ameriški politolog Thomas Ambrosio je denimo poudaril: »Izidi ukrajinskih predsedniških volitev so temeljito spremenili dojemanje Kremlja o zunanji podpori demokraciji na [postsovjetskem] prostoru […] Kot posledica 'oranžne revolucije' se oblikuje ustaljen vzorec, po katerem Rusija na nenehne zahodne očitke o pomanjkanju svobode in poštenosti volitev odgovarja z obtožbami o hinavščini […] Nasprotniki režima [Putina znotraj RF] so prikazani kot pripadniki 'pete kolone', ki so v zameno za uveljavitev zahodnih idej pripravljeni trgovati z rusko neodvisnostjo. Zunanja podpora ruski demokraciji pa velja zgolj za krinko neokolonializma.«[184]
  13. ↑ Vrhovna rada ob tem ni podprla resolucije, s katero bi dogodke v Gruziji označili za rusko agresijo – zanjo namreč ni glasovala niti proevropska poslanska skupina Bloka Julije Timošenko. Sama Julija Timošenko je bila kot takratna premierka v svojih ocenah vojne izjemno zadržana, pri čemer je upoštevala razpoloženje volivcev na vzhodu Ukrajine.[190]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 McDermott, Roger N. (2016). »Brothers Disunited: Russia's use of military power in Ukraine«. V Black, J.L.; Johns, Michael (ur.). The Return of the Cold War: Ukraine, the West and Russia. London. str. 99–129. doi:10.4324/9781315684567-5. ISBN 9781138924093. OCLC 909325250.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava)
  2. ↑ »7683rd meeting of the United Nations Security Council. Thursday, 28 April 2016, 3 p.m. New York«. Mr. Prystaiko (Ukraine): ... In that regard, I have to remind the Council that the official medal that was produced by the Russian Federation for the so-called return of Crimea has the dates on it, starting with 20 February, which is the day before that agreement was brought to the attention of the Security Council by the representative of the Russian Federation. Therefore, the Russian Federation started – not just planned, but started – the annexation of Crimea the day before we reached the first agreement and while President Yanukovych was still in power.
  3. ↑ »'Няша' Поклонська обіцяє бійцям 'Беркута' покарати учасників Майдану«. www.segodnya.ua (v ukrajinščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. januarja 2020. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  4. ↑ »Спікер ВР АРК вважає, що Крим може відокремитися від України«. Українська правда (v ukrajinščini). Pridobljeno 3. februarja 2022.
  5. ↑ »Putin describes secret operation to seize Crimea«. Yahoo News. 8. marec 2015. Pridobljeno 24. marca 2015.
  6. ↑ »Russia's Orwellian 'diplomacy'«. unian.info. Pridobljeno 30. januarja 2019.
  7. ↑ »Nato members 'send arms to Ukraine'«. BBC News. 14. september 2014.
  8. ↑ "Eu assistance to Ukraine". European Court of Auditors. 2016. Retrieved 28 August 2021.
  9. ↑ Graham-Harrison, Emma in McCurry, Justin (10. oktober 2024). »North Koreans deployed alongside Russian troops in Ukraine, sources say«. The Guardian. Pridobljeno 10. oktobra 2024.
  10. ↑ Lister, Tim; Kesa, Julia (24. februar 2022). »Ukraine says it was attacked through Russian, Belarus and Crimea borders«. Kyiv: CNN. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2022. Pridobljeno 24. februarja 2022.
  11. ↑ Murphy, Palu (24. februar 2022). »Troops and military vehicles have entered Ukraine from Belarus«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 24. februarja 2022.
  12. ↑ Rodionov, Maxim; Balmforth, Tom (25. februar 2022). »Belarusian troops could be used in operation against Ukraine if needed, Lukashenko says«. Reuters. Arhivirano iz spletišča dne 25. februarja 2022. Pridobljeno 25. februarja 2022.
  13. ↑ »Missiles launched into Ukraine from Belarus«. BBC News. 27. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 2. marca 2022. Pridobljeno 27. februarja 2022.
  14. ↑ »Ukrainian Official Says Belarus Has Joined the War, as Russia Pummels Kharkiv«. Time. 1. marec 2022. Arhivirano iz spletišča dne 2. marca 2022. Pridobljeno 1. marca 2022.
  15. ↑ »Verstärkte Drohnenkooperation zwischen Russland und dem Iran«. mena-watch. 25. avgust 2023. Pridobljeno 23. aprila 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  16. ↑ Книга пам'яті загиблих [Memorial Book to the Fallen]. Herman Shapovalenko, Yevhen Vorokh, Yuriy Hirchenko (v ukrajinščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. marca 2022. Pridobljeno 31. januarja 2015.
  17. ↑ »Книга пам'яті загиблих«. memorybook.org.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. oktobra 2015. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  18. 1 2 3 4 »ООН підрахувала кількість жертв бойових дій на Донбасі«. Radio Liberty. 19. februar 2021. Pridobljeno 19. februarja 2021.
  19. ↑ »UNIAN: 70 missing soldiers officially reported over years of war in Donbas«. Ukrainian Independent Information Agency. 6. september 2019. Pridobljeno 6. septembra 2019.
  20. ↑ »Militants held in captivity 180 Ukrainian servicemen«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 16. marca 2015.
  21. ↑ Isaac Webb (22. april 2015). »An Eye for an Eye: Ukraine's POW Problem«. The Moscow Times. Arhivirano iz spletišča dne 18. maja 2015. Pridobljeno 25. aprila 2015.
  22. ↑ »Donbas rebels still hold 300 Ukraine army servicemen and civilians prisoners«. zik.ua. 2. maj 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2020. Pridobljeno 8. marca 2022.
  23. ↑ Pike, John. »Ukrainian Military Personnel«. www.globalsecurity.org.
  24. ↑ »В жертву "Оплотам": Почему тормозит модернизация Т-64«. www.depo.ua.
  25. ↑ »The overview of the current social and humanitarian situation in the territory of the Donetsk People's Republic as a result of hostilities between 23 and 29 January 2021«. Human rights Ombudsman in the Donetsk People's Republic. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  26. ↑ Bellal, Annyssa (2016). The War Report: Armed Conflict in 2014. Oxford University Press. str. 302. ISBN 978-0-19-876606-3. Pridobljeno 17. oktobra 2016.
  27. ↑ »Conflict-related civilian casualties in Ukraine« (PDF).
  28. ↑ Overland, Indra; Fjaertoft, Daniel (2015). »Financial Sanctions Impact Russian Oil, Equipment Export Ban's Effects Limited«. Oil and Gas Journal. 113 (8): 66–72.
  29. ↑ Snyder 2018, str. 197:
    Almost everyone lost the Russo-Ukrainian war: Russia, Ukraine, the EU, the United States. The only winner was China.
  30. ↑ Mulford, Joshua P. (2016). »Non-State Actors in the Russo-Ukrainian War«. Connections. 15 (2): 89–107. doi:10.11610/Connections.15.2.07. ISSN 1812-1098. JSTOR 26326442.
  31. ↑ Shevko & Khur 2017, str. 85, 100, 134.
  32. 1 2 Fox, A. C.; Rossow, A. J. (2017). »Making Sense of Russian Hybrid Warfare: A Brief Assessment of the Russo–Ukrainian War« (PDF). The Land Warfare Papers (v angleščini). 112. Arlington: The Institute of Land Warfare. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  33. ↑ Wither, James K. (2016). »Making Sense of Hybrid Warfare«. Connections. 15 (2): 73–87. doi:10.11610/Connections.15.2.06. ISSN 1812-1098. JSTOR 26326441.
  34. ↑ Murphy, Martin N. (12. september 2016). Understanding Russia’s Concept for Total War in Europe. The Heritage Foundation (poročilo) (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi poročilo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  35. ↑ Pomerantsev, Peter (5. maj 2014). »How Putin Is Reinventing Warfare«. Foreign Policy (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  36. ↑ Jones, Sam (28. avgust 2014). »Ukraine: Russia's new art of war«. Financial Times (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  37. ↑ McKew, Molly K. (September/October 2017). »The Gerasimov Doctrine«. Politico Magazine. {{navedi revijo}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  38. ↑ Гула, Владимир (12. maj 2020). »Без официального названия войны на седьмом году«. День (v ruščini). Kijev. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  39. ↑ Калашник, Павел (14. april 2021). »Путин у ворот. Как после 7 лет гибридной войны Украина оказалась на пороге прямого вторжения России«. Hromadske (v ruščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  40. ↑ »Russian forces launch full-scale invasion of Ukraine«. Al Jazeera (v angleščini). 24. februar 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  41. ↑ Brands 2024, str. 34, Chapter 2. Why Putin Invaded Ukraine.
  42. ↑ »Rusko-ukrajinska vojna: Bližajoči se razplet«. Ifimes. 5. avgust 2026. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  43. 1 2 »«Полномасштабное вторжение» или «СВО». Как язык войны делит россиян на «своих» и «чужих»«. Meduza (v ruščini). 25. februar 2024. Arhivirano iz spletišča dne 26. februarja 2024. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  44. ↑ »Security Council Fails to Adopt Draft Resolution on Ending Ukraine Crisis, as Russian Federation Wields Veto« (tiskovna objava) (v angleščini). UN Meetings Coverage and Press Releases. United Nations. 25. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 26. februarja 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  45. ↑ »Ukraine conflict: Could the fighting spread across Europe? And other questions«. BBC (v angleščini). 28. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 8. junija 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  46. ↑ »Закон України «Про забезпечення участі цивільних осіб у захисті України»« (v ukrajinščini). 3. marec 2022. Arhivirano iz spletišča dne 9. marca 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  47. ↑ »Рада визнала Росію державою-агресором«. BBC News Україна (v ukrajinščini). 27. januar 2015. Arhivirano iz spletišča dne 29. septembra 2025. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  48. ↑ »Закон України від 22.05.2022 № 2265-IX: «Про заборону пропаганди російського нацистського тоталітарного режиму, збройної агресії Російської Федерації як держави-терориста проти України, символіки воєнного вторгнення російського нацистського тоталітарного режиму в Україну»« (v ukrajinščini). Верховна Рада України. 22. maj 2022. Arhivirano iz spletišča dne 21. novembra 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  49. ↑ »Закон України «Про засади державної політики національної пам'яті Українського народу (№ 4579-IX)»« (PDF). Голос України (v ukrajinščini). 171 (423). Верховна Рада України. 29. avgust 2025. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. julija 2026.
  50. ↑ »Russian Federation Announces 'Special Military Operation' in Ukraine as Security Council Meets in Eleventh-Hour Effort to Avoid Full-Scale Conflict« (tiskovna objava) (v angleščini). UN Meetings Coverage and Press Releases. United Nations. 23. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 24. julija 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  51. ↑ »Comparative analysis of western and Russian news framing of the Ukraine and Iraq war« (v angleščini). University of Stavanger. 18. maj 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  52. ↑ Gorobets, Kostia (24. maj 2022). »Russian "Special Military Operation" and the Language of Empire«. Opinio Juris (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 7. septembra 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  53. ↑ Радио Свобода (4. marec 2022). »В России начали блокировать сайты «Голоса Америки», «Медузы», BBC и Deutsche Welle« (v ruščini). Голос Америки. Arhivirano iz spletišča dne 8. junija 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  54. ↑ Clark, Nell (15. marec 2022). »Here's how propaganda is clouding Russians' understanding of the war in Ukraine«. National Public Radio (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 29. marca 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  55. ↑ »War in Ukraine: Beware of China's amplification of Russian propaganda, RSF says«. Reporters without borders (v angleščini). 14. marec 2022. Arhivirano iz spletišča dne 12. avgusta 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  56. ↑ Besters-Dilger, Juliane (2009). Language Policy and Language Situation in Ukraine: Analysis and Recommendations (v angleščini). Frankfurt am Main: Peter Lang. str. 7–8. ISBN 978-3-631-58389-0.
  57. ↑ Kuzio, Taras (26. marec 2021). »Five reasons why Ukraine rejected Vladimir Putin's "Russian World"« (v angleščini). Atlantic Council. Arhivirano iz spletišča dne 9. marca 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  58. ↑ Скоркин, Константин (25. november 2022). »Крах пророссийской Украины. Как война изменит политическую жизнь украинского Юго-Востока«. Carnegie Politika (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 9. maja 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  59. ↑ Budraitskis, Ilya (20. junij 2022). »The Birth and Death of the "Russian World": a History of the Concept« (v angleščini). Lefteast. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  60. 1 2 3 »Станцуем вальс большой войны «Медуза» рассказывает историю «методологов» — загадочного движения, которое сформировало идею «русского мира» (а чем это закончилось, известно)«. Meduza (v ruščini). 9. junij 2022. Arhivirano iz spletišča dne 9. junija 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  61. 1 2 Yepuryan, Vyacheslav; Pryasnyakova, Sof'ya (12. julij 2022). »Рождение нации. Как Путин хотел уничтожить украинский народ, но в итоге укрепил украинскую идентичность« [Rojstvo naroda: kako je Putin hotel uničiti ukrajinski narod, a je na koncu utrdil ukrajinsko identiteto]. The Insider (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 2. decembra 2022. Pridobljeno 24. avgusta 2026.
  62. ↑ Lemkin, Raphael (2008) [1953]. »Soviet Genocide in the Ukraine« (PDF). V Luciuk, L. Y. (ur.). Holodomor: Reflections on the Great Famine of 1932–1933 in Soviet Ukraine (v angleščini). Kingston: The Kashtan Press.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  63. ↑ Mace, J. E. (1986). »The man-made famine of 1933 in Soviet Ukraine«. V Serbyn, R.; Krawchenko, B. (ur.). Famine in Ukraine in 1932–1933 (v angleščini). Edmonton: Canadian Institute of Ukrainian Studies, University of Alberta. str. 12.
  64. ↑ Luciuk, Lubomyr Y.; Grekul, Lisa (2008). Holodomor: reflections on the Great Famine of 1932-1933 in Soviet Ukraine. Kashtan Press. ISBN 978-1-896354-33-0.
  65. ↑ Graf je izdelan na podlagi zgodovinskih popisov prebivalstva in demografskih raziskav A. Tannerja (2004) ter M. Drohobycky (1995). Celoten seznam virov je na voljo na strani z opisom datoteke v Zbirki Wikimedia.
  66. ↑ Zürcher, Erik Jan (1994). Turkey: A modern history. London; New York: I.B. Tauris Publishers. str. 80–81. ISBN 1-85043-826-9.
  67. ↑ Williams, Brian Glyn (2016). The Crimean Tatars: From Soviet Genocide to Putin’s Conquest (v angleščini). Oxford University Press. ISBN 978-0-19-049470-4.
  68. ↑ Putin, Vladimir (18. marec 2014). »Обращение Президента Российской Федерации«. kremlin.ru (v ruščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava):
    »[…] Krim je iskonsko ruska zemlja, Sevastopol pa rusko mesto.«
    »Tistim, ki so se uprli puču, so takoj začeli groziti z represijami in kaznovalnimi operacijami. In prvi na vrsti je bil seveda Krim, rusko govoreči Krim. Zato so se prebivalci Krima in Sevastopola obrnili na Rusijo s pozivom, naj zaščitijo njihove pravice in sama življenja […]«
    »V Ukrajini živijo in bodo živeli milijoni ruskih ljudi, rusko govorečih državljanov, in Rusija bo vedno ščitila njihove interese s političnimi, diplomatskimi in pravnimi sredstvi.«
    »[…] težnja ruskega sveta, zgodovinske Rusije k obnovitvi enotnosti.«
  69. ↑ Suslov 2018.
  70. ↑ »The Kremlin's 'holy war' against Ukraine«. Financial Times. 19. april 2022. Arhivirano iz spletišča dne 9. februarja 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  71. ↑ Середа, Катерина (17. december 2014). »Захист російськомовного населення як привід до вторгнення російських військ в Україну в 2014 р.« [Zaščita rusko govorečega prebivalstva kot izgovor za invazijo ruske vojske v Ukrajino leta 2014]. Емінак. Історія України (v ukrajinščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. februarja 2024. Pridobljeno 31. avgusta 2026.
  72. ↑ Resolution adopted by the General Assembly on 27 March 2014. 68/262. Territorial integrity of Ukraine (poročilo) (v angleščini). Generalna skupščina Združenih narodov. 27. marec 2014. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi poročilo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  73. ↑ D'Anieri 2023, str. 308–317.
  74. ↑ »Vladimir Putin: The rebuilding of 'Soviet' Russia«. BBC News (v britanski angleščini). 28. marec 2014. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  75. 1 2 Kartsev, Dmitri (30. april 2024). »When Did Russia Decide That Borders Could Be Moved?« [Kdaj se je Rusija odločila, da je meje mogoče premikati?]. Carnegie Politika (v angleščini). Carnegie Russia Eurasia Center. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  76. ↑ Michel, Casey (19. junij 2015). »Pew Survey: Irredentism Alive and Well in Russia«. The Diplomat (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  77. ↑ »Ukraine-Russia relations«. Chatham House (v angleščini). 24. november 2021. Pridobljeno 23. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
    The origins of the current conflict lie in Russia’s long-standing aspiration to control its periphery […] Ukraine is viewed as belonging to the Russian ‘sphere of influence’.
  78. ↑ Stent, Angela (2. april 2025). »How the war in Ukraine changed Russia's global standing«. Brookings Institution (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
    He viewed victory over Ukraine as the first step in undoing the post-Cold-War order which had deprived Russia of its Soviet republics and sphere of influence in Eastern Europe.
  79. ↑ Graham, Thomas (20. junij 2025). »The Limits of Putin's Ambitions«. Council on Foreign Relations (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
    […] restore the Soviet Union’s sphere of influence in eastern Europe […] reclaim Russia’s global influence […]
  80. ↑ Datsyuk, Andriy (13. januar 2015). »Український вектор геополітики Росії: Передумови війни. Частина 2« [Ukrajinski vektor ruske geopolitike: Predpogoji za vojno. 2. del]. 112.ua (v ukrajinščini). Arhivirano iz spletišča dne 7. novembra 2017. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  81. ↑ Putin, Vladimir (25. april 2005). Послание Президента Российской Федерации от 25.04.2005 г. б/н (О положении в стране и основных направлениях внутренней и внешней политики государства) [Poslanica predsednika Ruske federacije z dne 25. aprila 2005, brez št. (O položaju v državi ter glavnih usmeritvah notranje in zunanje politike države)] (poročilo) (v ruščini). kremlin.ru. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi poročilo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  82. ↑ Bigg, Claire (29. april 2005). »World: Was Soviet Collapse Last Century's Worst Geopolitical Catastrophe?« [Svet: Je bil razpad Sovjetske zveze najhujša geopolitična katastrofa prejšnjega stoletja?]. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  83. ↑ Safire, William (22. maj 1994). »ON LANGUAGE; The Near Abroad«. The New York Times Magazine (v angleščini). Pridobljeno 8. septembra 2026.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  84. ↑ Erlanger, Steven (25. februar 2001). »The World; Learning to Fear Putin's Gaze«. The New York Times Magazine (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  85. ↑ Kagan, Robert (6. februar 2008). »New Europe, Old Russia«. The Washington Post. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  86. ↑ Teurtrie, David (22. marec 2018). »Politique d'influence du Kremlin : entre Eurasie et « monde russe »«. The Conversation (v francoščini). Arhivirano iz spletišča dne 23. marca 2018. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  87. ↑ »Fact check: Russia's disinformation campaign targets NATO« (v angleščini). Deutsche Welle. 13. februar 2023. Arhivirano iz spletišča dne 17. maja 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  88. 1 2 3 »Путин все время обвиняет США в нарушении обещания не расширять НАТО на восток. А его кто-то давал?« [Putin ZDA nenehno obtožuje kršitve obljube o neširitvi Nata na vzhod. Pa jo je sploh kdo dal?]. Meduza (v ruščini). 29. januar 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  89. ↑ Primeri:
  90. ↑ Baker, Peter (1. januar 2022). »In Ukraine Conflict, Putin Relies on a Promise That Ultimately Wasn't«. The New York Times (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 1. marca 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  91. ↑ Kramer 2009, str. 47–49:
    According to the Soviet transcript, Baker told Gorbachev that ‘‘we understand that it would be important not only for the USSR but also for other European countries to have a guarantee that if the United States maintains its military presence in Germany within the NATO framework, there will be no extension of NATO’s jurisdiction or military presence one inch to the East.’’
  92. 1 2 Radchenko 2023.
  93. ↑ Itzkowitz Shifrinson 2016.
  94. ↑ Trachtenberg 2021.
  95. ↑ Sarotte, Mary Elise (september–oktober 2014). »A Broken Promise? What the West Really Told Moscow About NATO Expansion«. Foreign Affairs. 93. Arhivirano iz spletišča dne 25. avgusta 2014. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  96. ↑ Sarotte 2021, str. 103–104.
  97. ↑ Kofman, Michael (10. november 2016). »Trip Wire: NATO's Russia Dilemma« (intervju) (v angleščini). Intervju z Moran, Mike. Andrew Carnegie Foundation. Arhivirano iz spletišča dne 27. avgusta 2026. Pridobljeno 12. septembra 2026.
  98. 1 2 »What is NATO's "tripwire" strategy and is it still relevant today?«. Euronews (v angleščini). 7. marec 2023. Arhivirano iz spletišča dne 4. aprila 2025. Pridobljeno 12. septembra 2026.
  99. ↑ Vershbow, Alexander (16. avgust 2016). »NATO and Russia: Why Transparency is Essential« (v angleščini). North Atlantic Treaty Organization. Arhivirano iz spletišča dne 12. julija 2026. Pridobljeno 12. septembra 2026.
  100. 1 2 Cohen, Juliette (7. april 2025). »A paradigm shift for European defense« [Sprememba paradigme evropske obrambe]. CPRAM (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  101. ↑ »Emmanuel Macron warns Europe: NATO is becoming brain-dead«. The Economist (v angleščini). 7. november 2019. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava):
    «What we are currently experiencing is the brain death of NATO,» Mr Macron declares […]. Europe stands on «the edge of a precipice», he says, and needs to start thinking of itself strategically as a geopolitical power; otherwise we will «no longer be in control of our destiny.»
  102. 1 2 Dolan, Chris (9. november 2022). »NATO, the Russian Invasion of Ukraine, and the 2022 Strategic Concept« [Nato, ruska invazija na Ukrajino in Strateški koncept iz leta 2022]. Georgetown Journal of International Affairs (v angleščini). Georgetown University. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  103. ↑ Varma, Tara (2. februar 2024). »Europe and NATO are stepping up on Ukraine« [Evropa in Nato krepita podporo Ukrajini]. Brookings Institution (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  104. ↑ Vagner, Aleksandra (18. februar 2025). »«Безопасность Европы – на переломном этапе». Экстренный саммит в Париже«. Radio Svoboda (v ruščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  105. ↑ Harding, Luke; Koshiw, Isobel (30. september 2022). »Ukraine applies for Nato membership after Russia annexes territory«. The Guardian (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 1. oktobra 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  106. ↑ »Финляндия официально стала членом НАТО« [Finska je uradno postala članica Nata]. BBC Russian Service (v ruščini). 3. april 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava):
    »Eno najpomembnejših sporočil predsednika Putina… je bilo, da nasprotuje kakršni koli nadaljnji širitvi Nata,« je v torek zvečer dejal Stoltenberg. »Želel si je manj Nata. Zdaj predsednik Putin dobiva več Nata ob svojih mejah.«
  107. 1 2 Person & McFaul 2022.
  108. ↑ Kotkin, Stephen (6. april 2022). »The Cold War Never Ended: Ukraine, the China Challenge, and the Revival of the West«. Foreign Affairs (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  109. ↑ Jack, Victor (16. maj 2022). »Putin says Russia has 'no problems' with Finland, Sweden in NATO« [Putin je izjavil, da Rusija »nima težav« s Finsko in Švedsko v Natu]. Politico (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  110. ↑ Faulconbridge, Guy (17. maj 2022). »Putin sees no threat from NATO expansion, warns against military build-up« [Putin v širitvi Nata ne vidi grožnje in svari pred krepitvijo vojaške moči]. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  111. ↑ »Путин заявил, что вступление Финляндии и Швеции в НАТО не создает угрозы« [Putin je izjavil, da vstop Finske in Švedske v Nato ne predstavlja grožnje]. РБК (v ruščini). 16. maj 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  112. ↑ Dickinson, Peter (18. julij 2023). »Russia's invasion of Ukraine was never about NATO« [Pri ruski invaziji na Ukrajino nikoli ni šlo za Nato]. UkraineAlert (v angleščini). Atlantic Council. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  113. ↑ Teslova, Elena (30. junij 2022). »Putin explains how Finland, Sweden membership in NATO different from Ukraine's« [Putin pojasnjuje, v čem se članstvo Finske in Švedske v Natu razlikuje od ukrajinskega]. Anadolu Agency (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  114. ↑ »Путин назвал ложным сравнение членства Украины в НАТО с вступлением Швеции и Финляндии« [Putin je primerjavo ukrajinskega članstva v Natu z vstopom Švedske in Finske označil za napačno]. TASS (v ruščini). 29. junij 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  115. ↑ »Путин: „Границы России нигде не заканчиваются"« [Putin: „Meje Rusije se nikjer ne končajo“]. BBC Russian Service (v ruščini). 24. november 2016. Arhivirano iz spletišča dne 10. aprila 2021. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  116. ↑ Dunlop, John (31. januar 2004). »Aleksandr Dugin's Foundations of Geopolitics« [Temelji geopolitike Aleksandra Dugina] (PDF). Demokratizatsiya: The Journal of Post-Soviet Democratization (v angleščini). 12 (1). George Washington University: Institute for European, Russian and Eurasian Studies: 41. ISSN 1074-6846. OCLC 222569720. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. junija 2016. Pridobljeno 23. avgusta 2026.
  117. ↑ McCandless Farmer, Brit (12. april 2022). »Aleksandr Dugin: The far-right theorist behind Putin's plan« [Aleksander Dugin: Skrajno desni teoretik v ozadju Putinovega načrta]. 60 Minutes. CBS News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. aprila 2022. Pridobljeno 23. avgusta 2026.
  118. 1 2 »Four Myths about Russian Grand Strategy«. Center for Strategic and International Studies (v angleščini). 22. september 2020. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  119. ↑ Clowes 2011, str. 43–67, Postmodernist Empire Meets Holy Rus’: How Aleksandr Dugin Tried to Change the Eurasian Periphery into the Sacred Center of the World.
  120. ↑ Laruelle, Marlène (21. februar 2019). »Alexander Dugin and Eurasianism«. V Sedgwick, Mark (ur.). Key Thinkers of the Radical Right: Behind the New Threat to Liberal Democracy. Oxford University Press. str. 155–169. doi:10.1093/oso/9780190877583.003.0010.
  121. ↑ Young, Benjamin (6. marec 2022). »Putin Has a Grimly Absolute Vision of the 'Russian World'«. Foreign Policy (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  122. ↑ »Блок НАТО разошелся на блокпакеты« [Blok Nata se je razdelil na blokirne pakete]. Коммерсантъ (v ruščini). 7. april 2008. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  123. ↑ »Лавров подтверждает слова Путина «Украина — это даже не государство»« [Lavrov potrjuje Putinove besede »Ukrajina niti ni država«]. УНІАН (v ruščini). 4. avgust 2008. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  124. ↑ Hill, Fiona (24. januar 2022). »Putin Has the U.S. Right Where He Wants It«. The New York Times Magazine (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  125. ↑ Rancour-Laferriere 2000, str. 10.
  126. ↑ Pynnöniemi & Rácz 2017, str. 93.
  127. ↑ Pynnöniemi & Rácz 2017, str. 91.
  128. ↑ Griffin, Sean (12. april 2022). »Russian World or Holy World War?« (v angleščini). Public Orthodoxy. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  129. ↑ Popovic, Jenne & Medzihorsky 2020.
  130. ↑ Kudors 2010.
  131. 1 2 Snyder, Timothy (18. januar 2022). »How to think about war in Ukraine«. snyder.substack.com (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 19. januarja 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.:
    Putin assigns the West responsibility for something that Russia did, which is to push Ukrainian public opinion towards NATO.
    It is America's fault, supposedly, that Ukrainians have turned away from their natural Russian destiny. If Americans point out that Russia invaded Ukraine in 2014, and that this stands behind the unpopularity of Russia in Ukraine and Ukrainian desires for security guarantees, they meet obstinate denial and brute hostility.
  132. ↑ Hovorun, Cyril (2022). »Russian World 2.0 and Putin's Spirituality«. Religion in Praxis (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 30. januarja 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  133. ↑ Барабанов, Илья (13. julij 2021). »Владимир Путин написал статью про проект «анти-России». Откуда взялось это понятие?« [Vladimir Putin je napisal članek o projektu »anti-Rusije«. Od kod izvira ta pojem?]. BBC Russian Service (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 27. julija 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  134. ↑ Rumer, Eugene; Weiss, Andrew S. (12. november 2021). »Ukraine: Putin's Unfinished Business«. Carnegie Endowment for International Peace (v angleščini). Pridobljeno 24. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  135. 1 2 Dickinson, Peter (15. julij 2021). »Putin's new Ukraine essay reveals imperial ambitions« [Putinov novi esej o Ukrajini razkriva imperialne ambicije]. Atlantic Council (v angleščini). Pridobljeno 24. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  136. ↑ Gherman 2023, str. 207–210.
  137. ↑ Sokolenko, O. (25. december 2022). »Путин обвинил Запад в стремлении «растащить Россию»« [Putin je Zahod obtožil, da si prizadeva »razkosati Rusijo«] (v ruščini). Deutsche Welle. Arhivirano iz spletišča dne 29. decembra 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  138. ↑ Запольская, Алевтина (3. december 2021). »Русских на постсоветском пространстве назвали жертвами национализма« [Ruse na postsovjetskem prostoru so označili za žrtve nacionalizma]. Lenta.ru (v ruščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  139. ↑ »Disinformation About Russia's invasion of Ukraine – Debunking Seven Myths spread by Russia«. Delegation of the European Union to the People’s Republic of China (v angleščini). Brussels: European External Action Service (EEAS). 18. marec 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  140. ↑ Polityuk, Pavel (25. april 2019). »Ukraine passes language law, irritating president-elect and Russia«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  141. ↑ Faulconbridge, Guy (17. maj 2022). »Putin sees no threat from NATO expansion, warns against military build-up« [Putin v širitvi Nata ne vidi grožnje in svari pred krepitvijo vojaške moči]. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava):
    Putin says the «special military operation» in Ukraine is necessary because the United States was using Ukraine to threaten Russia through NATO enlargement and Moscow had to defend against the persecution of Russian-speaking people.
  142. ↑ »The Kremlin's Playbook: Fabricating Pretext to Invade Ukraine – More Myths«. EUvsDisinfo (v angleščini). 19. februar 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  143. ↑ Coalson, Robert (10. april 2014). »Putin Pledges To Protect All Ethnic Russians Anywhere. So, Where Are They?«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  144. ↑ »Сурков: мне интересно действовать против реальности« [Surkov: Zanima me delovanje proti realnosti]. Актуальные Комментарии (v ruščini). 26. februar 2020. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava):
    Украины нет. Есть украинство. То есть, специфическое расстройство умов. Удивительным образом доведенное до крайних степеней увлечение этнографией. Такое кровавое краеведение. Сумбур вместо государства. Борщ, Бандера, бандура есть. А нации нет. Брошюра «Самостийна Украина» есть, а Украины нет. […] Принуждение силой к братским отношениям — единственный метод, исторически доказавший эффективность на украинском направлении.
  145. ↑ »Медведев: глубинное украинство со своей идентичностью — это большой фейк« [Medvedjev: Globoko ukrajinstvo s svojo identiteto je en velik fake]. ИА Красная Весна (v ruščini). 5. april 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava):
    Всё потому, что глубинное украинство, подпитываемое антироссийским ядом и всепоглощающей ложью по поводу своей идентичности, – это и есть один большой фейк. Этого явления никогда не было в истории. И сейчас не существует.
  146. ↑ Sergeytsev, Timofey (3. april 2022). »Что Россия должна сделать с Украиной« [Kaj bi morala Rusija narediti z Ukrajino]. RIA Novosti (v ruščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  147. ↑ Budjeryn, Mariana (21. maj 2021). »Revisiting Ukraine's nuclear past will not help secure its future« (v angleščini). Lawfare. Arhivirano iz spletišča dne 13. januarja 2024. Pridobljeno 25. avgusta 2026.
  148. ↑ Budjeryn, Mariana. The breach: Ukraine’s territorial integrity and the Budapest memorandum (PDF) (poročilo). Nuclear Proliferation International History Project Issue Brief (v angleščini). Woodrow Wilson International Center for Scholars. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 5. marca 2022. Pridobljeno 25. avgusta 2026.
  149. ↑ Vasylenko, Volodymyr (15. december 2009). »On assurances without guarantees in a 'shelved document'«. The Day (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 29. januarja 2016. Pridobljeno 25. avgusta 2026.
  150. ↑ Harahan, Joseph P. (2014). »With Courage and Persistence: Eliminating and Securing Weapons of Mass Destruction with the Nunn-Luger Cooperative Threat Reduction Programs« (PDF). DTRA History Series (v angleščini). Defense Threat Reduction Agency. ASIN B01LYEJ56H. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. februarja 2022. Pridobljeno 25. avgusta 2026.
  151. ↑ Aggarwal, Vinod K. (2000) [1998]. Ruchhaus, Robert (ur.). »Analyzing NATO Expansion: An Institutional Bargaining Approach« (PDF). Contemporary Security Policy (v angleščini). 21 (2). Taylor & Francis: 63–82. doi:10.1080/13523260008404255. Pridobljeno 25. avgusta 2026.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  152. ↑ »Istanbul Document 1999: Charter for European Security« (v angleščini). Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE). 19. november 1999. Pridobljeno 25. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  153. ↑ »Interview with French Television Company France 3«. kremlin.ru (v angleščini). President of Russia. 7. maj 2005. Pridobljeno 25. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  154. ↑ Wiegrefe, Klaus (15. februar 2022). »NATO's Eastward Expansion: Is Vladimir Putin Right?«. Der Spiegel (v angleščini). ISSN 2195-1349. Arhivirano iz spletišča dne 2. marca 2022. Pridobljeno 25. avgusta 2026.
  155. ↑ Hall, Gavin E. L. (14. februar 2022). »Ukraine: the history behind Russia's claim that Nato promised not to expand to the east«. The Conversation (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 15. marca 2022. Pridobljeno 25. avgusta 2026.
  156. ↑ Miholjcic 2019, str. 92.
  157. ↑ Åslund, Anders; Lieven, Anatol (14. februar 2001). Kuchmagate: Political Crisis in Ukraine? (poročilo). Meeting Report (v angleščini). Vol. 3. Carnegie Russia Eurasia Center. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi poročilo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  158. ↑ Byrne, Peter (29. april 2011). »Debate over secret tapes looms large over Kuchma case« (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  159. ↑ »Л. Кучма прервал государственный визит по странам Латинской Америки в связи с дальнейшим обострением ситуации вокруг острова Тузла« [L. Kučma je prekinil državniški obisk po državah Latinske Amerike zaradi nadaljnjega zaostrovanja razmer okoli otoka Tuzla]. ЛІГАБізнесІнформ (v ruščini). 22. oktober 2003. Arhivirano iz spletišča dne 20. decembra 2016. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  160. ↑ »Саакашвілі: Кучма терпіти не може Путіна. Путін завжди побоювався Кучми, я цьому свідок« [Saakašvili: Kučma ne prenese Putina. Putin se je Kučme vedno bal, temu sem bil priča]. 5 канал (v ukrajinščini). 21. december 2016. Arhivirano iz spletišča dne 21. decembra 2016. Pridobljeno 23. avgusta 2026.
  161. ↑ »Украинская штурмовая авиация ждёт приказа Кучмы ударить по российским строителям« [Ukrajinsko jurišno letalstvo čaka na Kučmov ukaz za napad na ruske gradbince]. Лента.Ру (v ruščini). 23. oktober 2003. Arhivirano iz spletišča dne 20. decembra 2016. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  162. ↑ Касьянов 2008, str. 348.
  163. ↑ Leung, Rebecca (11. februar 2009). »Yushchenko: 'Live And Carry On'«. CBS News (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 25. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2026.
  164. ↑ »Study: Dioxin that poisoned Yushchenko made in lab«. Kyiv Post (v angleščini). London: Businessgroup. Associated Press. 5. avgust 2009. ISSN 1563-6429. Arhivirano iz spletišča dne 31. januarja 2022. Pridobljeno 27. avgusta 2026.
  165. ↑ Касьянов 2008, str. 337.
  166. 1 2 Зыгарь 2017, str. 118.
  167. ↑ »Yushchenko to Russia: Hand over witnesses«. Kyiv Post (v angleščini). London: Businessgroup. 28. oktober 2009. ISSN 1563-6429. Arhivirano iz spletišča dne 26. februarja 2022. Pridobljeno 27. avgusta 2026.
  168. ↑ »Yushchenko and the poison theory«. BBC News (v angleščini). 11. december 2004. Arhivirano iz spletišča dne 20. oktobra 2018. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  169. ↑ Касьянов 2008, str. 338.
  170. 1 2 »Оранжевой революции – 12 лет: как это было« [12 let od oranžne revolucije: kako je bilo]. Bykvu.com (v ruščini). 22. november 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  171. ↑ »У Донецьку пройде референдум, який не буде мати жодних наслідків« [V Donecku bo potekal referendum, ki ne bo imel nobenih posledic]. Ukrajinska pravda (v ukrajinščini). 28. november 2004. Pridobljeno 27. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  172. ↑ Vynohradov, Oleksiy (28. november 2016). »Северодонецкий съезд 2004 года был репетицией перед настоящей агрессией России« [Kongres v Severodonecku leta 2004 je bil generalka za pravo rusko agresijo]. Донбас.Реалії (v ruščini). Radio Free Europe/Radio Liberty. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2022. Pridobljeno 23. avgusta 2026.
  173. ↑ Kuptsova, Alina (28. november 2017). »Репетиція війни: як 13 років тому Янукович і Ко покликали Росію« [Generalka za vojno: kako so pred 13 leti Janukovič in druščina poklicali Rusijo] (v ukrajinščini). Obozrevatel. Arhivirano iz spletišča dne 30. novembra 2021. Pridobljeno 23. avgusta 2026.
  174. ↑ »17 лет назад на Майдане началась Оранжевая революция: как это было« [Pred 17 leti se je na Majdanu začela oranžna revolucija: kako je bilo]. obozrevatel.com (v ruščini). 22. november 2021. Arhivirano iz spletišča dne 22. novembra 2021. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  175. 1 2 3 4 Honcharenko, Roman (24. februar 2022). »Россия против Украины. Как дело дошло до большой войны« [Rusija proti Ukrajini: Kako je prišlo do velike vojne]. Deutsche Welle (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 8. junija 2022. Pridobljeno 24. avgusta 2023.
  176. ↑ Зыгарь 2017, str. 126.
  177. 1 2 Зыгарь 2017, str. 131.
  178. ↑ Зыгарь 2017, str. 128.
  179. ↑ Зыгарь 2017, str. 132.
  180. ↑ Зыгарь 2017, str. 133.
  181. 1 2 McFaul 2005.
  182. ↑ Siruk, Mykola; Shevtsova, Liliya (19. februar 2013). »«Оранжевая» революция и путинский поворот« [»Oranžna« revolucija in Putinov preobrat] (v ruščini). Carnegie Moscow Center. Arhivirano iz spletišča dne 29. septembra 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  183. ↑ Cordesman, Anthony H. (28. maj 2014). »Russia and the 'Color Revolution'« (v angleščini). Center for Strategic and International Studies. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2022. Pridobljeno 27. avgusta 2026.
  184. ↑ Умланд 2010.
  185. ↑ Tokarev, A. (24. avgust 2015). »Реакция на цвет. Почему иностранный экстремизм, терроризм, перевороты и революции в России принято называть цветными« [Odziv na barvo: Zakaj je v Rusiji tuji ekstremizem, terorizem, državne udare in revolucije v navadi imenovati barvne]. Коммерсантъ Власть (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 21. oktobra 2021. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  186. 1 2 3 »Пять президентов Украины: чем они запомнились« [Pet predsednikov Ukrajine: po čem so ostali v spominu]. BBC News Україна (v ruščini). 21. maj 2019. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2021. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  187. ↑ Brown, Colin (3. april 2008). »EU allies unite against Bush over Nato membership for Georgia and Ukraine«. The Independent (v angleščini). Pridobljeno 25. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  188. ↑ Evans, Michael (5. april 2008). »Vladimir Putin tells summit he wants security and friendship«. The Times (v angleščini). str. 46. Pridobljeno 25. avgusta 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava):
    President Putin, in a bravura performance before the world’s media at the end of the Nato summit, warned President Bush and other alliance leaders that their plan to expand eastwards to Ukraine and Georgia “didn’t contribute to trust and predictability in our relations”.
  189. ↑ »Путин говорил НАТО, что Украина – сложное государство« [Putin je Natu dejal, da je Ukrajina zapletena država]. Ukrajinska pravda (v ruščini). 18. april 2008. Arhivirano iz spletišča dne 16. januarja 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  190. ↑ Chervonenko, Vitaliy (8. avgust 2018). »10 лет войны России с Грузией: невыученные уроки для Украины« [10 let ruske vojne z Gruzijo: Nenaučene lekcije za Ukrajino]. ВВС News Україна (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 22. aprila 2025. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  191. 1 2 3 »Could Ukraine Become Russia's Next Target?«. Voice of America (v angleščini). 1. november 2009. Pridobljeno 24. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava):
    During the conflict in Georgia, Ukrainian President Viktor Yushchenko prohibited ships from the Russian Black Sea Fleet that are engaged off the Georgian coast from returning to port on Ukraine’s Crimean peninsula without Kyiv’s official permission…
  192. ↑ »President Adamkus calls on international organisations to send urgently an international peace-making mission to Georgia«. Permanent Representation of Lithuania to the European Union (v angleščini). 14. avgust 2008. Pridobljeno 24. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  193. ↑ »Путин обвинил Украину в оказании военной помощи Грузии« [Putin je Ukrajino obtožil nudenja vojaške pomoči Gruziji]. Deutsche Welle (v ruščini). 3. oktober 2008. Arhivirano iz spletišča dne 16. januarja 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  194. ↑ »Первая российско-украинская война. Минобороны России обвинило Украину в сознательной войне против России в Южной Осетии« [Prva rusko-ukrajinska vojna. Rusko ministrstvo za obrambo je Ukrajino obtožilo zavestnega vojskovanja proti Rusiji v Južni Osetiji]. gazeta.ru (v ruščini). 25. december 2008. Arhivirano iz spletišča dne 16. januarja 2023. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  195. ↑ »Украина поставляет оружие Грузии, поскольку это не запрещено« [Ukrajina dobavlja orožje Gruziji, saj to ni prepovedano]. Deutsche Welle (v ruščini). 25. avgust 2009. Arhivirano iz spletišča dne 22. februarja 2026. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  196. ↑ Kuhner, Jeffrey T. (12. oktober 2008). »Will Russia-Ukraine be Europe's next war?« [Bo konflikt med Rusijo in Ukrajino naslednja vojna v Evropi?] (v angleščini). The Washington Times. Pridobljeno 24. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  197. ↑ Danylov, Serhiy (15. avgust 2008). »Війна на порозі« [Vojna na pragu]. Український тиждень (v ukrajinščini). 33 (42). Pridobljeno 24. avgusta 2026.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  198. ↑ Apps, Peter (27. februar 2014). »Russia raises military clout with reforms after Georgian war«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  199. ↑ D'Anieri 2023, str. 136.
  200. ↑ Brands 2024, str. 39.
  201. ↑ Kuzio & Jajecznyk-Kelman 2023, str. 237.
  202. ↑ Ramani 2023, str. 11.
  203. ↑ »Рада приняла закон о принципах внутренней и внешней политики Украины« [Rada je sprejela zakon o načelih notranje in zunanje politike Ukrajine]. Интерфакс-Украина (v ruščini). 2. julij 2010. Arhivirano iz spletišča dne 6. aprila 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  204. ↑ »Ukraine parliamentary vote on Black Sea fleet erupts into fistfight«. The Guardian (v angleščini). 27. april 2010. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  205. ↑ Balmforth, Richard (27. april 2010). »Protests as Ukraine approves Russian base extension«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  206. ↑ »Parliament pandemonium in Ukraine«. Kyiv Post (v angleščini). 28. april 2010. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  207. ↑ »Янукович заговорил о Таможенном союзе« [Janukovič je spregovoril o carinski uniji]. Экономическая правда (v ruščini). 5. december 2012. Arhivirano iz spletišča dne 6. aprila 2022. Pridobljeno 27. avgusta 2026.
  208. ↑ »Украина уже вошла в Таможенный союз в формате "3+1" – Янукович« [Ukrajina je že vstopila v Carinsko unijo v formatu '3+1' – Janukovič]. СЕГОДНЯ (v ruščini). 30. avgust 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. aprila 2022. Pridobljeno 27. avgusta 2026.
  209. ↑ Putin, Vladimir (27. julij 2013). »Конференция «Православно-славянские ценности – основа цивилизационного выбора Украины»«. kremlin.ru (v ruščini).{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  210. ↑ Soldatkin, Vladimir; Polityuk, Pavel (15. avgust 2013). »Russia tightens customs rules to force Ukraine into union«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  211. 1 2 Wierzbowska-Miazga, Agata; Iwański, Tadeusz (28. avgust 2013). »Russia counteracts Ukraine's moves towards the European Union«. Ośrodek Studiów Wschodnich (v angleščini).{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  212. ↑ Walker, Shaun (22. september 2013). »Ukraine's EU trade deal will be catastrophic, says Russia« [Trgovinski sporazum Ukrajine z EU bo katastrofalen, opozarja Rusija]. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Arhivirano iz spletišča dne 24. julija 2020. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  213. ↑ »European Parliament approves resolution of "Eastern Partnership" against "Aggression" of Russia and EU integration«. 1tv.ge (v angleščini). 20. junij 2020. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  214. ↑ Pifer, Steven (17. maj 2017). »The growing Russian military threat in Europe. Assessing and addressing the challenge: The case of Ukraine«. Brookings (v angleščini). Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  215. ↑ Dinan, Nugent & Paterson 2017, str. 274.
  216. ↑ Traynor, Ian; Grytsenko, Oksana (21. november 2013). »Ukraine suspends talks on EU trade pact as Putin wins tug of war«. The Guardian (v britanski angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 16. avgusta 2024. Pridobljeno 26. avgusta 2026.
  217. ↑ Marples & Mills 2015, str. 9–14.
  218. ↑ »Ukraine Opposition Vows To Continue Struggle«. RadioFreeEurope/RadioLiberty (v angleščini). 25. januar 2014. Arhivirano iz spletišča dne 24. decembra 2024. Pridobljeno 26. avgusta 2026.
  219. ↑ »Accountability for killings in Ukraine from January 2014 to May 2016« (PDF) (v angleščini). Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR). maj 2016. str. 9, 21–25. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 16. septembra 2023. Pridobljeno 11. septembra 2026.
  220. ↑ »Accountability for Killings and Violent Deaths during the Maidan protests« [Odgovornost za umore in nasilne smrti med protesti na Majdanu] (PDF) (v angleščini). Misija Združenih narodov za spremljanje človekovih pravic v Ukrajini. 2021. Pridobljeno 26. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  221. ↑ »Prosecutor General: Maidan Protesters Were Shot by Berkut Weapons«. Ukrajinska pravda (v angleščini). 24. junij 2016. Pridobljeno 26. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  222. ↑ »Examination confirms Berkut officers' involvement in execution of Maidan activists«. Censor.NET (v angleščini). 5. julij 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2025. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  223. ↑ »Traces of the Euromaidan Revolution: Bullets«. Hromadske (v angleščini). 20. februar 2020. Pridobljeno 26. avgusta 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  224. ↑ Polityuk, Pavel; Robinson, Matt (22. februar 2014). Roche, Andrew (ur.). »Ukraine parliament removes Yanukovich, who flees Kyiv in 'coup'«. Reuters (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junija 2016. Pridobljeno 26. avgusta 2026.
  225. ↑ »Rada removes Yanukovych from office, schedules new elections for May 25«. Interfax-Ukraine (v angleščini). 24. februar 2014. Arhivirano iz spletišča dne 10. februarja 2020. Pridobljeno 26. avgusta 2026.
  226. ↑ »Ukraine President Yanukovich impeached«. Al Jazeera (v angleščini). 22. februar 2014. Arhivirano iz spletišča dne 7. septembra 2020. Pridobljeno 26. avgusta 2026.
  227. ↑ Sindelar, Daisy (23. februar 2014). »Was Yanukovych's Ouster Constitutional?«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 29. julija 2020. Pridobljeno 26. avgusta 2026.
  228. ↑ »Заявления Путина об Украине: мифы и реалии«. BBC News Україна (v ruščini). 17. november 2014. Arhivirano iz spletišča dne 4. aprila 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  229. ↑ Holcomb 2017, str. 7.
  230. ↑ Gherman 2023, str. 197–199.
  231. ↑ Platonova 2022.
  232. 1 2 Kofman et al. 2017.
  233. ↑ Ayres, Sabra (28. februar 2014). »Is it too late for Kyiv to woo Russian-speaking Ukraine?«. The Christian Science Monitor (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 7. januarja 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  234. ↑ Shevko & Khrul 2017, str. 131–133, The Atrocity Propaganda in the Modern Russo-Ukrainian Conflict: The Russian Case.
  235. ↑ Snegovaya 2015.
  236. ↑ Гайко, Олег; Чайка, Оксана (2024). »Політична карикатура як елемент гібридної війни Росії проти України (2014–2022 рр.)«. Вісник Харківського національного університету імені В. Н. Каразіна. Питання політології (v ukrajinščini). 45. doi:10.26565/2220-8089-2024-45-08. ISSN 2220-8089.
  237. ↑ Rumyantsev, O.; Tuluzakova, O. (2025). »Hate speech в российских средствах массовой информации на современном этапе«. Studia Rossica Posnaniensia (v ruščini). 50 (2). Poznań: Adam Mickiewicz University Press: 73–91. doi:10.14746/strp.2025.50.2.4.
  238. ↑ Shandra, Alya; Seely, Robert (2019). »The Surkov Leaks: The Inner Workings of Russia's Hybrid War in Ukraine« (PDF) (v angleščini). Royal United Services Institute. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 16. marca 2022. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  239. ↑ Umland, Andreas (1. november 2016). »The Glazyev Tapes: Getting to the root of the conflict in Ukraine« (v angleščini). Evropski svet za zunanje odnose. Pridobljeno 9. septembra 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  240. ↑ Marples 2021, str. 26:
    The Russian Spring was not exactly a spontaneous uprising. We now know that Kremlin advisors Vladislav Surkov and Sergei Glazyev had directed efforts to coordinate and organize these protests at the beginning of March 2014, turning them into a pro-Russian separatist movement.
  241. ↑ »Ukraine: Pro-Russians storm offices in Donetsk, Luhansk, Kharkiv«. BBC News (v angleščini). 6. april 2014. Arhivirano iz spletišča dne 20. avgusta 2019. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  242. ↑ Arel & Driscoll 2023, str. 138–140.
  243. ↑ »Ukraine crisis: Protesters declare Donetsk 'republic'«. BBC News (v angleščini). 7. april 2014. Arhivirano iz spletišča dne 28. aprila 2014. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  244. ↑ »Ukraine crisis: Pro-Russia activists take Luhansk offices«. BBC News (v angleščini). 29. april 2014. Arhivirano iz spletišča dne 23. januarja 2025. Pridobljeno 9. septembra 2026.
  245. ↑ Baudet, Floribert (2024). Rothman, Maarten; Pepperkamp, Lonneke; Rietjens, Sebastiaan (ur.). Reflections on the Russia-Ukraine War. Leiden University Press. str. 33. ISBN 9789087284343. Pridobljeno 10. septembra 2026.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  246. ↑ Brands 2024, str. 2:
    First, what we often call “the Ukraine War” didn’t start in February 2022 […] the war between Ukraine and Russia began in 2014 with Vladimir Putin’s taking of Crimea and his intervention—first through proxies and then with regular forces—in the Donbas.
  247. 1 2 Plokhy, Serhii (9. maj 2023). The Russo-Ukrainian War: The Return of History. W. W. Norton & Company. str. xxi. ISBN 978-1-324-05120-6.
  248. ↑ Heisbourg, François (4. julij 2023). »How to End a War: Some Historical Lessons for Ukraine«. Survival. 65 (4): 7–24. doi:10.1080/00396338.2023.2233347. ISSN 0039-6338.:
    The war began with a minimal-force invasion of Crimea, a Ukrainian region that Russia annexed in March 2014, followed by lethal proxy operations in parts of the Donbas, another Ukrainian region.
  249. ↑ Kazdobina, J.; Hedenskog, J.; Umland, A. (2024). Why the Russo-Ukrainian war started already in February 2014 (PDF). SCEEUS Report (poročilo) (v angleščini). Vol. 2. Stockholm: The Swedish Institute of International Affairs. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 6. septembra 2026.
  250. ↑ Käihkö, Ilmari (2023). Slava Ukraini!: Strategy and the Spirit of Ukrainian Resistance 2014–2023. Helsinki University Press. str. 72. ISBN 978-9523690943.:
    If asked when the war began, many Ukrainians believe it was when the unmarked Russian 'little green men' occupied Crimea on February 27, 2014, or February 20, the date given on the official Russian campaign medal 'For the Return of Crimea'.
  251. ↑ »Zelenskyy marks Crimea's Resistance Day: "Ukraine's territorial integrity is not up for debate"«. The New Voice Of Ukraine (v angleščini). 25. februar 2025. Arhivirano iz spletišča dne 26. februarja 2025. Pridobljeno 10. septembra 2026.
  252. ↑ Sasse, Gwendolyn (2023). Russia’s War Against Ukraine. Wiley & Sons. ISBN 978-1509560592.:
    Russia’s war against Ukraine began with the annexation of Crimea on 27 February 2014. On that day, Russian special forces without any uniform insignia appeared in Crimea, quickly taking control of strategic, military and political institutions.
  253. ↑ Bacon, Edwin (2024). Contemporary Russia (v angleščini). Springer Nature. str. 12. ISBN 978-3-031-52423-3.
  254. ↑ D'Anieri 2023, str. 332.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
Članki in poročila
Monografije

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
    Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rusko-ukrajinska_vojna&oldid=6754863«