Habsburške dedne dežele
Dedne dežele (nemško Erblande) Habsburžanov so tvorile alpsko jedro Habsburške monarhije.[1] To so bila dedna posestva Habsburžanov znotraj Svetega rimskega cesarstva že pred letom 1526. Dedne dežele niso bile vse združene pod vodstvom dinastije pred 17. stoletjem. Razdeljene so bile na več skupin: Nadvojvodina Avstrija, Notranja Avstrija, Grofija Tirolska in Prednja Avstrija.[2]
Dedne dežele niso vključevale niti dežel češke krone niti dežel madžarske krone, saj sta bili obe monarhiji volilni, ko je bil Ferdinand I. Habsburški leta 1526 izvoljen na njuna prestola. Ferdinand je leta 1564 dedne dežele razdelil med svoje tri dediče, ponovno pa so bile združene šele leta 1665.[2] Dedne dežele so bile leta 1512 združene v avstrijski krog (Österreichischer Reichskreis). To je po letu 1564 zagotovilo neposredno povezavo med mlajšimi rodovi avstrijskih Habsburžanov in cesarstvom, saj so avstrijski Habsburžani v tem obdobju v Svetu knezov imeli le en glas.[3]
Tako češko kot madžarsko plemstvo je zaradi poraza v bitki izgubilo pravico do izbire kralja. Po zmagi v šmalkaldenski vojni leta 1547 je Ferdinand I. od češkega zbora izsilil priznanje, da bo kraljevsko nasledstvo dedno. To priznanje se je izkazalo za neučinkovito.[4] Šele po bitki na Beli gori leta 1620, zmagi nad češkimi uporniki med tridesetletno vojno, je Ferdinand II. razglasil Obnovljeni deželni odlok (Verneuerte Landesordnung; 1627/1628), ki je dokončno uveljavil dedno nasledstvo. V svoji oporoki iz leta 1621 je Ferdinand II. poskušal uveljaviti načelo prvorojenstva, da bi zagotovil, da se dedne dežele ne bi ponovno razdelile, kot se je zgodilo leta 1564. Po bitki pri Mohaču leta 1687, v kateri je Leopold I. od Osmanskih Turkov ponovno osvojil skoraj vso Madžarsko, je cesar v Bratislavi sklical deželni zbor, da bi v madžarskem kraljestvu uvedel dedno nasledstvo.[5] Čeprav se je izraz »Erblande« po letu 1627 pogosto razširil tudi na Češko (ki je ležala znotraj Svetega rimskega cesarstva), se nikoli ni uporabljal za opis Madžarske, niti po letu 1687.[6]
Sklici
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- Fichtner, Paula Sutter. "When Brothers Agree: Bohemia, the Habsburgs, and the Schmalkaldic Wars, 1546–1547". Austrian History Yearbook 11 (1975): 67–78.
- Hochedlinger, Michael. Austria's Wars of Emergence: War, State and Society in the Habsburg Monarchy, 1683–1797. Routledge, 2013.
- Ingrao, Charles W. The Habsburg Monarchy, 1618–1815. 3rd ed. Cambridge University Press, 2019.
- Kann, Robert A. A History of the Habsburg Empire, 1526–1918. University of California Press, 1974.
- Winkelbauer, Thomas. "Separation and Symbiosis: The Habsburg Monarchy and the Empire in the Seventeenth Century". In Robert Evans and Peter Wilson (eds.), The Holy Roman Empire, 1495–1806: A European Perspective. Brill, 2012. pp. 167–184.
